Kako se spreminja naš odnos do branja

O knjigah, ljudeh in vračanju k branju

Ko knjige odpirajo svet 

S knjigami živim že od malega. Doma smo vedno imeli veliko knjig. Mami je bila naročena na Svet knjige in je vsakih nekaj mesecev kupila kakšno knjigo. Naša knjižnica je predstavljala veliko okno v svet.

V knjigah sem brala o nepoznanih svetovih, v njih sem našla uteho, raziskovala fascinantne ideje in se spraševala: »Kako je to mogoče?« ali »Je to res možno?«

Še danes se spomnim, kako je sosed v mojo spominsko knjigo napisal:

»Ljubi knjigo in glasbo. Učili te bosta spoznavati svet, v težkih trenutkih življenja pa ti bosta najboljši prijateljici.« To se mi je takrat zasidralo nekam globoko vame. 

Potem pa se je zgodila prva večja kriza v mojem odnosu do branja.

Ko branje postane »moram«

Bila sem v četrtem razredu in nikakor se nisem mogla pripraviti do tega, da bi brala knjige z obveznega seznama za domače branje. Preprosto ni šlo.

Ker sem se preveč bala, da bo poklicala mene, sem dvakrat zaporedoma, ko je učiteljica vprašala, kdo bo predstavil knjigo, odšla na stranišče.

Ko sem se drugič vrnila v razred, je bila popolna tišina. Spomnim pa se, da mi je učiteljica rekla, da so sošolci opazili, da vedno odidem ravno takrat, ko je treba predstaviti knjigo za domače branje. V meni pa šok. Ne spomnim se vsega, kar se je potem zgodilo, le tega, da sem planila v jok.

Spomnim pa se še nečesa. Ne vem več, ali je bilo isti dan ali naslednji dan. Učiteljica, moja razredničarka, me je peljala v zbornico in me vprašala, kaj se dogaja. Nisem ji znala odgovoriti, samo skomigala sem z rameni, češ: Res ne vem.

Ona pa je rekla nekako takole:

»Jona, lahko bereš tudi slikanice, če so ti všeč. Tudi slikanice so čisto v redu. Samo da bereš. Izberi si karkoli, kar ti je všeč.«

Že naslednji teden sem učiteljici prinesla zvezek z obnovami treh prebranih knjig. Nobena od njih ni bila slikanica.

Od takrat pogosto razmišljam, da včasih ni najpomembnejše to, da te sreča prava knjiga. Včasih je pomembneje, da te sreča prava oseba. Nekdo, ki ti z besedami, dejanji, idejo ali zgodbo ponovno prižge iskrico in ti pomaga znova najti veselje do branja.

Potem sem veliko brala vse do konca osnovne šole. Mogoče res nisem brala tistih knjig, ki so bile takrat najbolj priljubljene, sem pa vedno našla knjige, ki so me poklicale. Se mi pa zdi, da sem že takrat veliko več brala neleposlovne knjige kot leposlovne. Tudi romanov sem prebrala kar nekaj, ampak težišče je bilo že takrat bolj na neleposlovju.

Potem je prišla srednja šola, v kateri je spet ogromno vlogo odigrala učiteljica.

Občutek imam, da je bilo domače branje v gimnaziji za veliko ljudi velika travma. Vsak mesec si moral prebrati dve knjigi s seznama in mnogi so iskali načine, kako priti do obnove in prikriti, da knjig v resnici niso prebrali.

Pri nas pa ni bilo tako.

»Ko dobiš svojo knjigo, želim samo eno stvar. Da jo res natančno prebereš,« nam je rekla učiteljica.

Ni nam bilo treba prebrati dveh knjig na mesec. Vsak od nas je prišel na vrsto le enkrat ali dvakrat na leto, vendar je moral izbrano knjigo prebrati temeljito, pripraviti seminarsko nalogo in jo predstaviti razredu. Tako smo skupaj predelali vso literaturo, ki smo jo potrebovali za maturo, ne da bi moral vsak površno prebrati celoten seznam.

Nekatere knjige potrebujejo pogovor

In najpomembneje pri tem je, da se mi književnost ni nikoli zamerila. Mislim, da takrat za marsikatero knjigo še nisem bila dorasla. Ali pa le nisem bila v pravem razpoloženju zanjo. Za klasična dela, za visoko literaturo, moram biti v nekem posebnem razpoloženju. Ne paše mi vedno. In mislim, da je čisto v redu, da je tako.

Potem pa je ta ista učiteljica naredila še nekaj.

Pri maturi smo imeli Dostojevskega in Zločin in kazen, naša obravnava pa je potekala tako: doma smo sproti brali poglavja, pri pouku pa o njih razpravljali. Pri tem je učiteljica opozarjala na stvari, ki jih sama nikoli ne bi opazila. Odpirala je plasti zgodbe, povezave, vprašanja, ob katerih sem začela knjigo gledati popolnoma drugače.

In Zločin in kazen je postal najboljša knjiga, ki sem jo kdaj prebrala.

In to me je pripeljalo do spoznanja, kako veliko pomeni pogovor o knjigah. Knjiga dobi čisto drugačno dimenzijo in od nje odneseš nekaj drugega, kot če jo samo prebereš sam.

Mislim, da je to ena najlepših popotnic za življenje: da se o knjigah in zgodbah pogovarjamo.

Potem je prišel faks.

Kako sem izgubila in ponovno našla veselje do branja

Na študij imam res lepe spomine. Tam se mi je odprl svet in začela sem poglobljeno spoznavati področje, ki me je od nekdaj zanimalo. To se je poznalo tudi pri knjigah: skoraj vse, kar sem brala, je bilo neleposlovje.

Ko knjige začnejo vzbujati slabo vest

Po leposlovju sem še vedno kdaj posegla, vendar precej redkeje. Iz slabe vesti, da zanj nimam časa, sem začela kupovati knjige, ki so postale del mojega seznama knjig, ki jih želim prebrati v prihodnosti.

In teh knjig se je sčasoma nabralo kar nekaj. Stale so na polici in me opominjale ter mi vzbujale slabo vest, a zelo redko pa sem jih vzela v roke in jih tudi prebrala.

V roke sem vzela le tiste, ki so me zares močno poklicale. Te sem začela brati takoj in ni bilo možnosti, da bi jih zgolj kupila ter odložila na polico. 

In tako se je v tistem času v meni prebudil slogan:
Pomembno je veliko brati, ne pa imeti veliko knjig.

Ko branje postane še ena obveznost

Potem je sledil podiplomski študij. Poleg doktorata sem se vpisala še na en dodaten študij, hkrati sem prevzela še pomembno prostovoljsko funkcijo v naši največji mladinski organizaciji. To je bilo tudi obdobje, v katerem sem se prvič preizkusila kot (so)avtorica.

V glavnem je bilo to obdobje, v katerem sem imela res ogromno stvari.

In takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega.

Padla sem v fazo, ko sem začela čutiti odpor do branja.

Bilo je toliko stvari, ki bi jih »morala« prebrati.

Tako dolgo sem večinoma brala neleposlovno literaturo, da sem se je preprosto prenasičila. Še bolj pa sem se prenasičila občutka, da moram brati. Knjig namreč nikoli nisem povezovala z besedo »moram«.

Prej je bilo v meni vedno neko pričakovanje, neko navdušenje. Kaj bom zdaj odkrila? Kakšen nov svet se mi bo odprl? Katero idejo bom potegnila iz knjige? Kakšne nove povezave bom našla?

Ali ni to nekaj najbolj fascinantnega?

Da ti v resnici ni treba nikamor iti, da bi odkrival nove svetove? Da ti ni treba iti z nekom na kavo, da ga spoznaš, ampak lahko skozi knjigo spoznavaš človeka, ki morda sploh ne živi več? Da lahko razumeš njegove ideje in jih začneš povezovati s svojimi izkušnjami, svojimi vrednotami in svojim razmišljanjem.

Ali ni to nekaj najlepšega?

No, takrat sem ta občutek malo izgubila.

In manjkalo mi je to navdušenje. Počutila sem se … prazno.

Dovoliti si brati po svoje

Rešilo me je leposlovje, še bolj pa branje brez pritiska in to, da sem si dovolila brati samo tisto, kar me je res poklicalo.

Tako kot mi je učiteljica v četrtem razredu dovolila brati slikanice, če bi mi bile všeč, sem si zdaj sama dovolila poseči tudi po žanrski literaturi. Dovolila sem si tudi, da knjigo odložim, če po prvih poglavjih ne začutim povezave z njo.

Do takrat sem verjela, da moraš knjigo, ki jo začneš, tudi dokončati.

Včasih se je vztrajanje res obrestovalo. Pri Legah življenja, denimo, je bil zadnji del vreden vsega prebijanja skozi prva dva. Toda večina knjig, ki sem jih prebrala na silo, tudi na koncu v meni ni pustila dobrega občutka.

Počasi sem sprejela, da knjige ni treba vedno dokončati. S tem se je spremenilo še eno dojemanje. Iz misli: »O moj bog, koliko knjig je na tem svetu. Nikoli ne bom mogla prebrati vsega,«

je počasi nastala misel:
»O moj bog, koliko knjig je na tem svetu. Vedno bom lahko našla nekaj za ta trenutek, za to svoje razpoloženje, za to obdobje življenja.«

In kakšen fantastičen občutek je to.

Ta vrnitev k branju ni spremenila samo tega, kaj in kako berem, ampak tudi to, kako danes gledam na knjigo kot na knjižno izdajo.

Zakaj danes knjige tudi kupujem

Če sem bila že prej prepričana, da je pomembno, da veliko beremo, pa sem se sedaj čedalje bolj zavedala pomembnosti kakovosti knjižne izdaje. Na jezik, prevod ter uredniško, lektorsko in oblikovalsko delo.

Pri tem ne mislim nujno knjig z visoko literarno vrednostjo. Pomembno mi je, da je besedilo skrbno urejeno in zapisano v dobrem jeziku. Če je knjiga prevedena, pa tudi, da ima dober prevod. Nič od tega žal ni samoumevno.

Za knjigo vedno stoji veliko ljudi

Za kakovostno knjižno izdajo ne stojijo le avtor in založba, temveč tudi urednik, lektor in oblikovalec, pri prevedenih delih pa tudi prevajalec.

In kaj lahko jaz naredim za to, da bodo knjige v slovenščini – v jeziku, ki ga govori približno dva in pol milijona ljudi – šle skozi kakovosten uredniški in lektorski proces ter imele kakovosten prevod?

Vse to delo stane. Slovenski knjižni trg je majhen, zato se stroški priprave knjige porazdelijo med precej manj izvodov kot pri knjigah izdanih v angleškem jeziku.

Zato danes knjige tudi kupujem. Ne zgolj zato, ker si doma želim imeti svojo knjižnico, ampak tudi zato, ker želim prispevati k temu, da bodo kakovostne slovenske knjige lahko nastajale tudi v prihodnje.

Seveda to ne pomeni, da kupim vse. Če je le mogoče, z nakupom podprem tudi manjše založbe, ker si želim, da imamo izbiro. Tudi mene namreč pogosto pokličejo knjige, ki niso najbolj oglaševane in o katerih se na družbenih omrežjih ne govori veliko.

Danes zato knjig ne želim le brati. O njih se želim tudi pogovarjati, jih priporočati in jih kupovati. Nakup slovenskih knjig zame ni le nakup predmeta, ampak tudi podpora ljudem, ki sodelujejo pri njihovem nastajanju, ter jeziku, v katerem so napisane.

Ker to ni pomembno zgolj zame. Pomembno je tudi za moja otroka, moje učence in morda nekoč moje vnuke.

Želim si, da bi tudi oni vedno znova našli pot h knjigam in veselje do branja. Da bi si dovolili brati po svoje. Želim si, da bi v njihove roke prihajale knjige, ki jim bodo odpirale okna v svet in v katerih bo slovenski jezik živ, bogat in skrbno zapisan.

In tako ne skrbimo zgolj za knjige. Z njimi skrbimo tudi za ljudi, ki jih bodo nekoč odprli, in za jezik, v katerem bodo odkrivali svet.

Izjava o avtorstvu
Vsebina tega zapisa je plod mojega lastnega raziskovanja, razmisleka, avtorskega in uredniškega dela. Pri pripravi besedila sem kot podporno orodje uporabila umetno inteligenco – predvsem za pomoč pri strukturiranju zapisa, iskanje lastnih slepih peg, in (kadar je relevantno) prevodu v angleščino. Vsebinske odločitve, poudarki in končna ureditev besedila so v celoti moji.