Sem Jona, po srcu raziskovalka in iskalka lepote – tako bi se opisala.
Čudovito mi je raziskovati: skrite kotičke, nove kraje, zanimive ideje, kako stvari delujejo, lastne globine, svetove drugih.
Ob tabornem ognju sem spoznala njega, ki je moja najljubša dvojina. Zadnja leta sva tudi v množini – družina predstavlja mojo največjo pustolovščino.
Energijo vedno najdem v hribih, čeprav imam strah pred višino. Tisti čaj z razgledom ima najboljši okus. Pa v fantazijskih svetovih. Modrini neba. Dobri glasbi. Tišini gozda. Objemu najdražjih. In v tem, da tudi vodo pijem iz ta lepih kozarcev.
Noben šport me ni tako očaral (in z mano vztrajal tako dolgo) kot tisti s kompasom. Čeprav se kdaj izgubim in pogostokrat vsaj malo zaidem z zamišljene poti, se vedno znova najdem. To je največji zaklad, ki mi ga je ta šport dal.
Verjamem v rast in to, da sem točno tam, kjer moram biti. Vsak dan znova iščem lepoto v majhnih stvareh, saj so prav te drobne iskrice tiste, ki naredijo življenje prijetno, toplo, polno in mogočno.
MOJA NAJLJUBŠA VPRAŠANJA
me vodijo in usmerjajo, da čas posvečam temam, ki so mi pomembne:
Kako lahko vspodbudim iskrice radovednosti pri otrocih, mladostnikih in odraslih?
Kakšen je dober izobraževalni sistem, ki ustreza vsakemu otroku (učencu)?
Kako dojemam in delim svojo modrost?
Kakšne izkušnje in doživetja želim imeti s sinovoma v naslednjih 10-15ih letih, dokler sta še majhna?
Kako lahko ustvarim sisteme, ki mi bodo pomagali biti učinkovita in kako avtomatizirati stvari, ki bi naj bile avtomatizirane?
Kako lahko vnesem igrivost v situacije, ko to najbolj potrebujem?
Na kakšen način lahko sprejemam odločitve, da bom ohranila svojo mentalno kapaciteto?
Kako lahko izražam sebe na najboljši možen način?
Kaj vidim, česar drugi ne vidijo?
Kako lahko preprečim, da me strahovi ne bodo ovirali pred dejanji, ki so resnično pomembna?
Česa ne želim videti?
Kako lahko gradim ljubeč, zaupen, podporen in enakovreden odnos z možem, medtem ko spoštujeva najine osebne želje, cilje in izzive? Kako lahko najino povezanost utrdiva in poglobiva?
I do not want to be remembered as a woman who was always exhausted. I do not want to be remembered as a woman who was always stressed, always busy, always rushing, always holding herself together and pushing through.
I would like to be remembered as a relaxed woman, a compassionate woman, a curious, joyful, pleasure-loving woman. A woman who works hard and rests deeply, who loves fiercely and lives peacefully. A woman who knows her worth and her power, who accepts her imperfections and her vulnerabilities, who embraces her limitations and her possibilities. A woman who laughs and cries and aches and loves and is enchanted by the mess and magic and mundaneness of this beautiful, shimmering life.
