Sem Jona, po srcu raziskovalka in iskalka lepote – tako bi se opisala.
Čudovito mi je raziskovati: skrite kotičke, nove kraje, zanimive ideje, kako stvari delujejo, lastne globine, svetove drugih.
Ob tabornem ognju sem spoznala njega, ki je moja najljubša dvojina. Zadnja leta sva tudi v množini – družina predstavlja mojo največjo pustolovščino.
Energijo vedno najdem v hribih, čeprav imam strah pred višino. Tisti čaj z razgledom ima najboljši okus. Pa v fantazijskih svetovih. Modrini neba. Dobri glasbi. Tišini gozda. Objemu najdražjih. In v tem, da tudi vodo pijem iz ta lepih kozarcev.
Noben šport me ni tako očaral (in z mano vztrajal tako dolgo) kot tisti s kompasom. Čeprav se kdaj izgubim in pogostokrat vsaj malo zaidem z zamišljene poti, se vedno znova najdem. To je največji zaklad, ki mi ga je ta šport dal.
Verjamem v rast in to, da sem točno tam, kjer moram biti. Vsak dan znova iščem lepoto v majhnih stvareh, saj so prav te drobne iskrice tiste, ki naredijo življenje prijetno, toplo, polno in mogočno.
MOJA NAJLJUBŠA VPRAŠANJA
me vodijo in usmerjajo, da čas posvečam temam, ki so mi pomembne:
Kako lahko vspodbudim iskrice radovednosti pri otrocih, mladostnikih in odraslih?
Kakšen je dober izobraževalni sistem, ki ustreza vsakemu otroku (učencu)?
Kako dojemam in delim svojo modrost?
Kakšne izkušnje in doživetja želim imeti s sinovoma v naslednjih 10-15ih letih, dokler sta še majhna?
Kako lahko ustvarim sisteme, ki mi bodo pomagali biti učinkovita in kako avtomatizirati stvari, ki bi naj bile avtomatizirane?
Kako lahko vnesem igrivost v situacije, ko to najbolj potrebujem?
Na kakšen način lahko sprejemam odločitve, da bom ohranila svojo mentalno kapaciteto?
Kako lahko izražam sebe na najboljši možen način?
Kaj vidim, česar drugi ne vidijo?
Kako lahko preprečim, da me strahovi ne bodo ovirali pred dejanji, ki so resnično pomembna?
Česa ne želim videti?
Kako lahko gradim ljubeč, zaupen, podporen in enakovreden odnos z možem, medtem ko spoštujeva najine osebne želje, cilje in izzive? Kako lahko najino povezanost utrdiva in poglobiva?
I do not want to be remembered as a woman who was always exhausted. I do not want to be remembered as a woman who was always stressed, always busy, always rushing, always holding herself together and pushing through.
I would like to be remembered as a relaxed woman, a compassionate woman, a curious, joyful, pleasure-loving woman. A woman who works hard and rests deeply, who loves fiercely and lives peacefully. A woman who knows her worth and her power, who accepts her imperfections and her vulnerabilities, who embraces her limitations and her possibilities. A woman who laughs and cries and aches and loves and is enchanted by the mess and magic and mundaneness of this beautiful, shimmering life.
Nicola Jane Hobbs
MOJA ZGODBA: Kako sem prišla v sfero produktivnosti in osebne učinkovitosti?
Od nekdaj sem imela MNOGO zanimanj. Želela sem spoznati cel svet, v globino raziskati mnogo področij, vsak dan pa sem našla neko novo temo, ki me je popolnoma navdušila.
Tako se mi je že v srednji šoli začelo dogajati, da sem svoj čas veliko raje kot pri pouku preživljala v mestni knjižnici, na moji mizi pa je bil vedno ogromen kup knjig, ki so čakale, da pridejo na vrsto.
Verjetno ni nenavadno, da je bil moj seznam, kaj vse bi lahko študirala, precej dolg. Na koncu sem se odločila za študij kemije. Ob tem pa sem vedno imela še druge interesne dejavnosti.
Ne glede na veliko različnih zanimanj in velikih količin informacij so bili moji možgani – no, vsaj tako sem verjela takrat – dovolj dober prostor za shranjevanje vsega naučenega, izkušenj in uvidov. Takrat sem se najbolj ukvarjala s tem, kako se učiti, da bom pri tem kar najbolj učinkovita.
Tako je šlo vse do podiplomskega študija, ko pa je naenkrat bilo vseh stvari, ki sem se jim želela maksimalno posvetiti, preveč:
poleg doktorata sem opravljala še en faks iz veje psihologije (kjer je način razmišljanja in dela popolnoma drugačen kot sem ga bila vajena na svoji naravoslovni poti);
aktivno sem se učila tuj jezik;
pri največji mladinski organizaciji ZTS sem opravljala funkcijo, ki mi je vzela cca. 15-20 ur tedensko in kjer sem vodila celoten tim izobraževalcev, cca 100 ljudi, poleg tega pa sem uvajala sistemske spremembe na krovni organizaciji (vpeljava novega izobraževalnega sistema);
bila sem v timu, kjer smo na letni ravni planirali in izvedli devet dnevni nacionalni tečaj za mlade;
imam vlogo stalne avtorice pri reviji, ki je izhajala enkrat mesečno;
zraven pa še aktivno športam in eno leto celo ulovim državno kategorizacijo.
Čeprav je nekako šlo, pa so zadeve postale preveč razpršene; določene zadeve sem počela dvakrat, ker sem pozabila, da sem jih že naredila, ali pa se nisem mogla spomniti, kje imam narejene zadeve shranjene.
In čeprav je večino časa nekako šlo, se ob tem nisem več počutila dobro. Prvič sem se znašla na točki, ko me moji interesi in zanimanja niso več navdajali z energijo, ampak so me polnili z občutkom tesnobe, nesposobnosti, žalosti, pesimizma, jeze.
Na koncu ni odpovedala glava, ampak telo.
Po okrevanju sem počasi začela stopati po novi poti. Če sem prej produktivnost dojemala kot skupek trikov, ki ti pomagajo da narediš več, sem takrat vstopila v svet osebne učinkovitosti, ki k zadevi pristopa celostno.
Poglobljeno sem začela spoznavati svet task– in knowledge managementa, ter znanje začela povezovati z našo psihologijo, čustvi in vrednotami.
Bolj kot sem odkrivala globine tega sveta, bolj me je navduševal. Bolj kot so se sestavljali koščki, bolj sem spoznavala, da je to znanje pomembno. Ne zgolj zame. Da te uvide potrebujemo kot družba. Da potrebujemo zavedanje, da cilj večje osebne učinkovitosti ni to, da lahko naredimo še več. Ampak to, da najdemo svoje načine, ki nam bodo omogočili, da da delo opravimo, pri tem pa ostanemo lahkotni, pomirjeni in neobremenjeni.
Da naša glava (in duša in srce) ostane mirna in kreativna, ne glede na vso razburkanost okoli nas. Da smo zmožni ostati v svojem centru in prepoznati – izmed vseh tisoč stvari – kaj nam je zares pomembno. In da ne pustimo, da se nam to izmuzne.
In ta svet, ne glede na raziskane globine in širine, me navdušuje še danes, deset let kasneje.
