Zakaj propadejo civilizacije?

Eno vprašanje, štiri različne teorije.

Zgodovina mi v mladosti ni bila posebej ljub predmet. Ko sem pred nekaj časa sprejela izziv, da jo začnem poučevati kot 4. predmet na naši šoli, sem izziv sprejela predvsem zato, ker sem želela dodatna očala, skozi katera lahko opazujem svet.

Zakaj propadajo družbe in civilizacije?

Eno izmed vprašanj, ki mi dolgo časa ni dalo miru, je: zakaj začnejo uspešne družbe, države in civilizacije slej kot prej propadati?

Vsekakor nisem prva, ki si je to vprašanje zastavila; vprašanje vzpona in propada civilizacij že stoletja zaposluje zgodovinarje, ekonomiste, antropologe, politologe in filozofe. Med raziskovanjem teme sem zasledila štiri teorije, ki so me nagovorile in za katere se mi zdi, da se med seboj zelo lepo prepletajo.

Te teorije se med seboj v marsičem razlikujejo in niso deli skupnega modela. Med njihovimi idejami pa sem prepoznala povezave, iz katerih lahko sestavimo eno izmed možnih zgodb o tem, kako začne družba izgubljati stabilnost.

Thomas Piketty: koncentracija bogastva in naraščujoča neenakost

Predstavljaj si družbo, v kateri gospodarstvo raste, vendar večina ljudi te rasti pri svojem življenju skoraj ne občuti. Plače rastejo počasi, cene stanovanj in premoženja pa tako hitro, da tisti, ki premoženje že imajo, postajajo vse bogatejši, drugi pa vse težje dohajajo.

Ekonomist Thomas Piketty (1971-) vidi kot največjo grožnjo družbi to, da se začne bogastvo pri peščici najbogatejših kopičiti hitreje kot raste gospodarstvo države. S tem se veča razkorak med bogatimi in revnimi, brez ustreznih politik (npr. davčna zakonodaja) pa se to bogastvo koncentrira in hitreje povečuje v rokah zelo malega števila ljudi.

Posledica tega kopičenja se po nekaj desetletjih kaže kot vedno večja neenakost in čedalje težje napredovanje srednjega razreda, širjenje občutka nepravičnosti, čedalje večja politična polarizacija in nestabilnost prisotne demokracije. Po Pikettyjevem mnenju so to procesi, ki lahko dolgoročno spodkopavajo stabilnost družbe.

Toda neenakost sama še ne pojasni, zakaj družba postane nestabilna. Kaj se lahko zgodi pri tem?

Peter Turchin: preveč elit, premalo položajev moči

Tukaj vstopi zgodovinar in evolucijski antropolog Peter Turchin (1957-), ki je prepričan, da družbe propadejo takrat, ko le-te sproducirajo preveč ljudi z denarjem / izobrazbo / povezavami/ ugledom, ki se začnejo “boriti” za položaje, katerih pa ni dovolj.

Pomisli na dva dogodka tekom zgodovine:

V pozni rimski republiki je bilo vse več aristokratov, ki so si želeli položajev moči, število mest v senatu, število mest poveljstev in konzulov pa je bilo močno omejeno.
Ali v primeru Francoske revolucije. Ta morda ne bi uspela, če k lačnim kmetom in mestnim delavcem ne bi pristopil del izobražene in vplivne elite (ki ni bila s svojim deležem v najbišjih krogih) ter jih politično organiziral.

Elitna konkurenca pa se lahko kaže tudi kot tekmovanje za politične funkcije, sodniške položaje, za vodilna mesta v upravi, tudi za prestižne akademske in medijske položaje. Ko število ljudi, ki si želijo vpliva, preseže število položajev moči, lahko začne naraščati politična nestabilnost.

A tekmovanje med elitami samo po sebi še ne pomeni propada.

Acemoglu in Robinson: zakaj institucije odločajo o prihodnosti držav

Kaj pa, če elite začnejo spreminjati pravila igre?

Predstavljaj si dve mesti, ki sta pravzaprav eno urbano območje. Imata enako podnebje, zgodovino in kulturo. Ločuje jo zgolj državna meja. Zakaj ljudje na eni strani živijo precej bolje kot na drugi?

Ekonomista D- Acemoglu (1967-) in Robinson (1960-) v njuni knjigi Why Nations Fail, opisujeta mesti Nogales v ameriški Arizoni in Nogales v mehiški Sonori. Mesti sta del istega urbanega območja, vendar so življenjske razmere na ameriški strani občutno boljše.

V knjigi preko mnogih primerov razvijeta trditev, da prihodnost držav in civilizacij v veliki meri določajo pravila in institucije, po katerih družba deluje.

Institucije delita v dva različna razreda in ciser:

Vključujoče institucije, kjer je oblast omejena, izobraževanje dostopno, in kjer velja vladavina prava. V takšnem okolju se spodbuja podjetništvo in inovacije, kar na dolgi rok prinaša gospodarsko rast.
In nato izključujoče institucije, kjer elita oblikuje sistem po svoji meri, da ustreza predvsem njim. Značilnosti takšnih institucij so korupcija in politični monopol, tudi šibko sodstvo. Ljudje nimajo spodbude vlagati ali ustvarjati, ker jim oblast sadove njihovega dela lahko enostavno vzame.

Avtorja trdita, da začne družba nazadovati oziroma propadati, ko začne elita varovati svoje privilegije. Zavoljo tega začne pravila prilagajati sebi v prid. Takrat se začnejo slabiti tudi temelji demokracije in vključujočih institucij.

In če vse to traja dovolj dolgo?

Oswald Spengler: življenjski cikel civilizacij

Na propad družb pa lahko pogledamo tudi precej drugače – ne kot na posledico posameznih ekonomskih ali političnih procesov, temveč kot na del njihovega življenjskega cikla.

Filozof O. Spengler (1880-1936) je skušal odgovoriti na eno najstarejših zgodovinskih vprašanj: zakaj propadejo velike civilizacije in imperiji. Njegova glavna ideja je bila, da civilizacije niso večne, in da gre vsaka družba skozi svoj življenjski cikel, ki ga lahko razdelimo v 5 faz:

ROJSTVO, kjer v družbi dozorijo nove ideje, vera, umetnost,
MLADOST, ki predstavlja obdobje ustvarjalnosti, raziskovanja in velikih dosežkov,
ZRELOST, kjer družba postane bogata, stabilna in tehnološko napredna
STAROST, kjer začne ugašati ustvarjalnost, prevladujeta birokracija in materializem in
PROPAD, kjer družba izgubi notranji zagon in propade.

Spengler piše o kulturi in o civilizaciji. Kultura je ustvarjalna, duhovna, polna idej, medtem ko je civilizacija tehnološko zelo razvita, bogata, z velemesti in posamezniki, usmerjenimi v udobje, moč in denar, ne pa v ustvarjanje. Civilizacije tako ni razumel kot vrhunec kulture, temveč kot njeno zadnjo razvojno fazo pred propadom.

Že po prvi svetovni vojni je pisal o tem, da Zahod kaže znake propada:

Politika postane prostor boja za moč namesto za ideale, denar začne prevladovati nad kulturo, vse več je velikih mest, kjer ljudje postanejo čedalje bolj odtujeni, pokaže se upad vere in skupnih vrednot ter vse večji materializem.

Ali štiri teorije govorijo isto zgodbo?

Ko sem premlevala te teorije, sem prišla do zaključka, da se med seboj lepo prepletajo oziroma dopolnjujejo.

Piketty opisuje družbo, v kateri se bogastvo začne kopičiti pri vse manjšem številu ljudi. Turchin pokaže, kako lahko ob tem začne naraščati tudi tekmovanje znotraj elit. Acemoglu in Robinson razložita, kaj se zgodi, ko del elite začne pravila in institucije prilagajati sebi v prid. Spengler pa bi vse te pojave morda razumel kot znake družbe, ki je izgubila svojo ustvarjalno energijo in vstopila v pozno fazo svojega razvoja.

Pomembno je, da teorije skupaj ne tvorijo zanesljivega modela propada družb ali civilizacij. Predstavljajo pa štiri različna očala, skozi katera lahko opazujemo podobne pojave.

Kako se ti slišijo vse štiri teorije o propadu družb in civilizacij? In kje misliš, da se kot družba nahajamo?

Kaj nas zgodovina lahko nauči?

Bolj kot raziskujem zgodovino, manj jo vidim kot zbirko letnic in dogodkov, in vedno bolj kot zbirko vzorcev.

Rim ni zanimiv samo zaradi vsega dogajanja pred dva tisoč leti. Zanimiv je tudi zato, ker nam omogoča opazovati procese, ki jih je v sedanjosti veliko težje prepoznati. Morda je prav to največja vrednost zgodovine: ne ponuja nam kristalne krogle za napovedovanje prihodnosti, temveč dodatna očala, skozi katera lažje opazimo vzorce, ki se oblikujejo tudi pred našimi očmi.

Ne pove nam, kaj se bo zgodilo.

Nas pa uči, katere vzorce je vredno opazovati.

Morda zato vprašanje, zakaj propadejo civilizacije, ni toliko vprašanje o preteklosti kot o tem, kako razumeti sedanjost.

Izjava o avtorstvu
Vsebina tega zapisa je plod mojega lastnega raziskovanja, razmisleka, avtorskega in uredniškega dela. Pri pripravi besedila sem kot podporno orodje uporabila umetno inteligenco – predvsem za pomoč pri strukturiranju zapisa, iskanje lastnih slepih peg, in (kadar je relevantno) prevodu v angleščino. Vsebinske odločitve, poudarki in končna ureditev besedila so v celoti moji.

RAZISKOVANJE LITERATURE:
– T. Piketty, Capital in the Twenty-First Century (2013)
– P. Turchin, Ages of Discord (2016)
– D. Acemoglu & J.A. Robinson, Why Nations Fail: The Origins of Power, Prosperity, and Poverty (2012), tudi v prevodu
– O. Spengler, The Decline of the West (1918/1922)
– Turchin, P. (2010). Political instability may be a contributor in the coming decade. Nature.