Kantov kopernikasti obrat: ideja, ki je spremenila razumevanje sveta

Si že slišala za Kanta? Spomnim se, da smo ga omenili v sredni šoli, pri pouku filozofije, in sicer nekaj v smislu, da vsak vidi svet na svoj način. Vem, da je bil pomemben filozof, to pa je bilo do nedavnega vse, dokler nisem nekje prebrala o Kantovem znamenitem kopernikastem obratu, kar je pritegnilo mojo pozornost. Za Kopernika namreč vem, kdo je bil. Bil je prvi, ki je upal na glas povedati (če izvzamem mislece v Antični Grčiji in v vzhodnih kulturah), da planeti krožijo okoli Sonca in ne okoli nas. 

Če je Kant nagruntal nekaj tako velikega na področju mišljenja, želim to vedeti in razumeti. 

Kant je živel v 18. stoletju, v takratni Prusiji (na območju današnjega Kaliningrada), v času razsvetljenstva. To je bilo obdobje, ko so ljudje začeli vse bolj dvomiti v avtoriteto cerkve in njenih resnic ter poudarjati moč razuma, opazovanja, merjenja in izvajanja poskusov. Čeprav je bila Evropa še večinoma absolutistična, so se hkrati že rojevale ideje o svobodi, človekovih pravicah in demokraciji – konec 18. stoletja sta se zgodili ameriška in francoska revolucija. Rastejo mesta, razvija se trgovina, pojavljajo se zgodnje oblike kapitalizma. Newton opiše zakone gibanja in pokaže, da narava deluje po natančnih zakonitostih.

Racionalizem in empirizem

Znanost je torej dobila močan pospešek, filozofi pa so se znašli na dveh bregovih. Na eni strani racionalisti, ki so verjeli, da lahko z razumom samim spoznamo resnico o svetu. Na drugi strani empiristi, ki so trdili, da vse znanje izvira iz čutnih izkušenj.

Kant je v obeh smereh prepoznal težavo. Pri racionalizmu je videl, da z razumom sicer lahko razmišljamo, ne moremo pa si kar izmisliti sveta. Zgolj z razmišljanjem ne moreš izvedeti, kakšne barve je jabolko. Razum brez izkušenj torej ne zadošča.

A tudi empirizem ima luknjo. Če danes vidimo Sonce, ki vzide, in smo ga videli vziti tudi včeraj – zakaj smo tako prepričani, da bo vzšlo tudi jutri? Samo zato, ker se je nekaj zgodilo že tisočkrat, še ne pomeni, da lahko logično dokažemo, da se bo zgodilo tudi naslednjič. Izkušnje same po sebi ne pojasnijo zakonitosti sveta.

Kantova velika ideja 

Kant je zato postavil drzno hipotezo: obe strani se motita, ker verjameta, da je naš um pasiven opazovalec, ki zgolj sprejema informacije o svetu. Po Kantovem mnenju pa naš um aktivno sodeluje pri tem, kako svet sploh doživljamo.

Naj se tu vrnem na pouk filozofije v srednji šoli. Ko je učiteljica rekla, da je Kant trdil, da svet vsak vidi drugače, sem zavila z očmi in se prvič pri njenih urah tudi oglasila. “Gospa učiteljica, pa vi to res verjamete?” Ona pa se je, sedeča za katedrom, samo nasmehnila. ”Se ti ne zdi res, da mravlja svet vidi povsem drugače kot mi?” mi je odgovorila z vprašanjem. 

Temu nisem mogla oporekati. Nasprotno – ideja me je fascinirala. Če mravlja naš svet dojema povsem drugače, morda skoraj dvodimenzionalno, kaj vse obstaja, pa tega sploh ne zaznamo?

Kakšna očala nosimo?

Meni je všeč primer z očali. Predstavljaj si, da svojih prvih dvajset let hodiš po svetu z:
– neprepustno prevezo čez oči,
– očali z roza stekli,
– očali z dioptrijo za branje ali
– daljnogledom pred očmi.

Svet boš v vsakem od teh primerov zaznaval zelo drugače. 

Po Kantu so naši možgani nekaj podobnega takim očalom, le da jih nikoli ne moremo sneti. Sveta torej ne spoznavamo takšnega, kot je “sam po sebi”, ampak takšnega, kot se lahko pokaže skozi naš način zaznavanja in razumevanja.

Kant je torej prepoznal, da zunaj nas ostaja svet, ki do nas ne more priti neposredno, ampak vedno prek našega načina zaznavanja in razumevanja. Če imamo ljudje skupen občutek za čas, prostor in znamo razmišljati vzročno-posledično, pa na primer mravlja teh čutov nima. Nima enakega miselnega okvirja, zato bo svet dojemala zelo drugače kot mi. 

Kantov kopernikanski obrat 

In tu pride znameniti kopernikasti obrat. Kant si je namesto vprašanja Kako se naše misli ujemajo s svetom? postavil vprašanje Kako mora biti svet prikazan, da ga naš um sploh lahko razume? Ta zamenjava perspektive je prineslo spoznanje, da naš um deloma določa, kako svet sploh doživimo.

Ker si vsi ljudje delimo osnovni način zaznavanja sveta, nam to omogoča, da se o svetu sploh pogovarjamo, se dogovarjamo in gradimo znanost. 

Kakorkoli, Kant je takrat, 200 let nazaj, pokazal, da je vsako naše spoznanje rezultat sodelovanja izkušnje in razuma ter da je naše razumevanje sveta neločljivo povezano z vprašanjem, kako nekdo ta svet doživlja. In ta perspektiva je zaznamovala vso kasnejšo filozofijo… Morda ravno zato Kant velja za enega največjih filozofov vseh časov. 

Izjava o avtorstvu
Vsebina tega zapisa je plod mojega lastnega raziskovanja, razmisleka, avtorskega in uredniškega dela. Pri pripravi besedila sem kot podporno orodje uporabila umetno inteligenco – predvsem za pomoč pri strukturiranju zapisa, iskanje lastnih slepih peg, in (kadar je relevantno) prevodu v angleščino. Vsebinske odločitve, poudarki in končna ureditev besedila so v celoti moji.