Pri @evasardinasta sem lani prebrala set storijev Hvala za rože, kjer je govorila o temah dvojnih standardov, zapostavljenosti žensk, nasilju nad nami, plačnih nesorazmerjih in gospodinjstvu.

In tako sem se odločila, da letos pridodam svoj del.

Ker sem nekoč bila del akademskega ustroja in ker mi je znanost ljuba in privlačna tema, tokrat k šopku dodajam nekaj zanimivih zgodb iz sveta znanosti.

V članku bom tako delila zapis, ki si ga lahko ogledaš v obliki galerije slik ali pa kot tekstovni zapis.

Hvala za rože! – Ženske v znanosti

Naštej nekaj hudih znanstvenikov, ki so spremenili svet.

Koliko se jih spomniš?

Sedaj pa naštej nekaj hudih znanstvenic, ki so spremenile svet. 

Marie Curie. Še kakšna?

Po navadi se tukaj ustavi. 

Čeprav bi lahko pisala o tem, kako imamo globalno gledano ženske manj možnosti za znanstveno kariero, kako se nam  mečejo polena pod noge, ali pa se nas ne jemlje resno, se bom tokrat raje posvetila zgodbam, kjer so ženke naredile fantastične stvari, priznavanje zanje pa so šla k moškim. 

1 – Penicilin

Zelo verjetno si že slišala zgodbo, kako je Alexander Fleaming naključno odkril penicilin, ko je opazil, da je na petrijevki, kjer je gojil bakterije, nekaj le-te uničilo. S tem je odkril penicilin, prvi antibiotik. 

Poznaš ime Margaret H. Rousseau? Zagotovo ne.

Malo kdo namreč ve, da je bilo penicilin na začetku zelo težko pridelati v večjih količinah. 

Fleming ga je odkril l. 1928.

Marca l. 1942 je prvi bolnik prejel penicilin ameriškega podjetja – za  bolnika so porabili kar polovico njegove CELOTNE takratne proizvodnje.

Pol leta kasneje je količina pridobljenega penicilina zadoščala za še dodatnih 10 (!) pacientov. 

In če se sedaj sprašuješ, kje v tej zgodbi nastopi ženska? Margaret H. Rousseau je tista, ki je razvila način, s katerim je bila množična proizvodnja penicilina sploh mogoča. 

Mimogrede, Margaret je bila tudi prva ženska, ki je v ZDA pridobila doktorat s področja kemijskega inženiringa (l.1937).


Samo a veš Jona,
tudi za luno vem samo za Neil Armstronga, ker je bil pač prvi. Imena tistega, ki je zakorakal za njim le nekaj minut kasneje, pa ne poznam.

Okej razumem. 
O prvih govori zgodovina.

Pa poglejva eno drugo zgodbo…

2 – Struktura DNK

Rosalind Franklin se je l.1951 pridružila k londonski univerzi kot raziskovalna sodelavka pod okriljem J. Randalla. Tam je srečala Wilkinsa, ki je vodil svojo raziskovalno skupino za preučevanje strukture DNK. 

Franklinova in Wilkins sta torej delala na ločenih projektih v povezavi z DNK. 

V istem času sta se s strukturo DNK ukvarjala tudi Watson in Crick iz univerze Cambridge. 

Franklinova je bila carica pri delu na področju rentgenskih difrakcijskih slik. Njen posnetek “Photo 51” je kolega Wilkins brez njene vednosti pokazal Watsonu in Cricku, ki sta jo uporabila za razvoj svojega strukturnega modela DNK. 

Njena rentgenska slika je bila ključna za dešifriranje DNK strukture, toda zgolj Watson, Crick in Wilkins so za svoje delo l.1962 prejeli Nobelov nagrado.



Samo a veš Jona,
takrat je pač veljalo pravilo, da se Nobelove nagrade ne podeljuje posthumno, Franklinova pa je umrla 4 leta preden so jo gospodje dobili. 

Okej, razumem point. 
Pa dejva pogledat eno drugo zgodbo…

3 – Zakon parnosti

Chien Shiung Wu se je l. 1940 pridružila kolumbijski univerzi, kjer je vodila raziskave na področju zaznavanja sevanja in obogatitve urana. 

Po vojni je veljala za eno najboljših fizičark svojega časa.

Sredi 50ih let sta k njej pristopila dva teoretična fizika, Yang in Lee ter prosila Wu za pomoč pri tem, da ovržejo zakon parnosti.

Zakon govori o tem, da se v kvantni mehaniki sva sistema – npr. atoma, ki sta zrcalni sliki drug drugega, obnašata identično.

Wu je takoj opustila vse svoje načrte in l.56 zasnovala poskus s kobaltom-60. Ta je pokazal kršitev zakona v določenih šibkih interakcijah. 

Šlo je za presenetljivo odkritje tistega časa, ki je vodilo do pomembnega napredka v razumevanju temeljnih sil v naravi. 

Leta 1957 sta Yang in Lee prejela Nobelovo nagrado. 


Samo a veš Jona,
ona dva sta imela vso teorijo. Ona je samo eksperiment izvedla.

Okej razumem (pustiva ob strani to, da jima pred tem nihče ni verjel. Zadevo je bilo potrebno dokazati v praksi).

Pa poglejva eno drugo zgodbo…

4 – Odkritje pulzarjev

Jocelyn Bell Burnell je l.1965 diplomirala, leta 1969 pa doktorirala iz radioastronomije.

Med svojim podiplomskim študijem je pomagala pri izgradnji velikega radioteleskopa in leta 1967 je med pregledovanjem izpisov svojih eksperimentov odkrila serijo rednih radijskih pulzov.

Zaradi nenavadnosti se je posvetovala s svojim svetovalcem, astrofizikom Antonyjem Hewishom, in njihova ekipa je v naslednjih mesecih izključevala možne vire teh pulzov.

Po nadaljnjem spremljanju z bolj občutljivo opremo je ekipa odkrila več rednih vzorcev radijskih valov in določila, da ti izvirajo iz hitro vrtečih se nevtronskih zvezd, ki so jih pozneje poimenovali pulzarji.

Za odkritje pulzarjev sta l. 1974 Antony Hewish in Sir Martin Ryle (Hewishev nadrejeni, vodja skupine za radioastronomijo) prejela Nobelovo nagrado.


Samo a veš Jona…
In tukaj končujem. Z upanjem, da sem ti uspela pokazati, da lahko vedno iščemo vzroke, izgovore, razlage, razloge.

Kot zanimivost naj dodam še statistiko, koliko Nobelovih nagrad je bilo do leta 2023 podeljenih ženskam?

  • 13 za fiziologijo ali medicino (5,6 % od 230 podeljenih),
  • 8 za kemijo (4,1 % od 191 podeljenih),
  • 5 za fiziko (1,8 % od 224 podeljenih),
  • 3 za ekonomske znanosti (2,17 % od 92 podeljenih).

Kako pa je pri nas v Sloveniji?

Ne bom iskala zgodb, me je pa letos presenetilo tole:

Plače so ogledalo (če vse ostalo pustimo ob strani), kjer lahko hitro ocenimo, ali štimajo osnove ali ne.

Če smo ženske za enako delo plačane manj kot moški… se druga nesorazmerja, ki so še veliko bolj subtilna, jih je težje meriti in včasih celo prepoznati, še veliko večja.

Enako plačilo za enako delo je najenostavnejša stvar, ki se jo da enostavno odpraviti. Pa (očitno) tudi pri nas še nismo tam.


Ker sem tudi sama študirala naravoslovno smer ter imela kratko izkušnjo z akademskim svetom (podiplomski študij), ni odveč,

če povem, da

  • nisem tekom svojega študija imela nobene profesorice, samo profesorje.
  • Takrat je bila večina (skoraj vsi) nosilcev raziskovalne dejavnosti moških.

Priporočilo za ogled

Na koncu pa dodajam še eno priporočilo. Res iz srca priporočam serijo Lessons in Chemistry.

Odlična serija, v kateri dobimo občutek, kako je (bilo) ženskam v znanosti.

Čudovita, ker je estetska. In a must, ker ne vem, kdaj sem nazadnje gledala nekaj tako zelo življenjskega, s toliko globine. Ne gre toliko o kemiji kot o odnosih in življenju samem. Pa seveda tudi o vlogi žensk tako v družbi kot v znanosti.

Iskrena Hvala za rože!