V tem članku delim svojo strast in vizijo o izobraževalnem sistemu. Raziskujem trenutno stanje sistema v naši državi, njegovo zgodovino, opredeljujem pomanjkljivosti in izrisujem pot do idealnega – ali bolje rečeno – optimiziranega izobraževalnega sistema.

Moja razprava bo segala od izzivov, vizije in do praktičnih korakov za njeno uresničitev. Razpravljam o ključnih lastnostih, ki jih optimalen izobraževalni sistem mora imeti, razlogih za njihovo pomembnost in načinih, kako te lastnosti lahko implementiramo v realnost.

Na koncu se bom osredotočila tudi na različne oblike izobraževanja, ki obstajajo pri nas.

Opomba: Čeprav so nekateri moji pogledi širši, se odseki, ki obravnavajo kurikulum, osredotočajo na osnovnošolsko izobraževanje.

Razumevanje pojmov

Učenje – gre za proces, ki se lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli, spontano ali namensko in ni nujno, da je del izobraževalnega sistema. 
Izobraževanje – je koncept, ki vključuje namensko, strukturirano učenje ali usposabljanje, običajno v okviru izobraževalnega sistema. 
Izobraževalni sistem – predstavlja celotno organizacijo formalnega in neformalnega izobraževanja v Republiki Sloveniji. 
Šolanje (šolski sistem) – predstavlja formalno izobraževanje v republiki Sloveniji.

Table Of Contents
  1. Iz kje izvira naš izobraževalni sistem?
  2. Izzivi izobraževalnega sistema
  3. Kaj pomeni biti pameten?
  4. POMEN IN VLOGA UČITELJA
  5. NAMEN ŠOLANJA
  6. O KURIKULUMU
  7. OCENJEVANJE UČENCEV
  8. VLOGA IN POMEN RAVNATELJEV
  9. VLOGA STARŠEV
  10. KAKO iz točke A v točko B?
  11. Viri in literatura
  12. Kako sem povezana z izobraževalnimi sistemi?

Da lahko razumemo, kje ima naš trenutni izobraževalni sistem težave in kako zadevo rešiti, moramo najprej dodobra poznati sistem, kot ga imamo danes: kako smo do njega prišli in na čem so postavljeni njegovi temelji.

Iz kje izvira naš izobraževalni sistem?

Koncept javnega izobraževalnega sistema, financiranega z davki, se je pojavil v sredini 19. stoletja, ob koncu prve industrijske revolucije, ki je svoj začetek doživela okoli stoletje prej. Pred tem obdobjem sistem javnega izobraževanja, kot ga poznamo danes, ni obstajal. Izobraževanje je bilo predvsem v domeni družin, zasebnih učiteljev in cerkve. Obstajale so različne oblike zasebnega šolanja, ki pa so si ga lahko privoščili zgolj premožnejši. 

Temelji javnega šolanja so se torej začeli postavljati ob koncu prve industrijske revolucije. Kot pionirja na področju javnega šolanja pogosto omenimo Prusijo. Prusija je leta 1806 v bitki pri Jeni utrpela hud poraz proti Napoleonovi vojski, kar je spodbudilo obsežne reforme po vsej državi, vključno z reformo o šolanju. 

Pruski sistem je poudarjal poslušnost, disciplino in učenje na pamet, z namenom vzgoje zvestih in discipliniranih državljanov, sposobnih branja in pisanja, ki bi bili kasneje bolje pripravljeni na morebitno vojno. 

Oblast je takrat postavila javno šolanje z naslednjimi temelji:

  • Certificirani učitelji: Prusija je vzpostavila formalni sistem izobraževanja učiteljev,
  • Standardiziran učni načrt: Uveden je bil državno nadzorovan učni načrt za enotnost izobraževanja.
  • Specializirane šolske stavbe: Zasnovane posebej za izobraževalne namene, omogočale so bolj strukturirano in organizirano učno okolje.
  • Definirano šolsko leto: Uveden je bil koledar šolskega leta za zagotovitev neprekinjenih učnih priložnosti.
  • Obvezna udeležba: Zakon o obveznem izobraževanju je zahteval šolanje otrok, kar je bil korak proti univerzalnemu izobraževanju.

Pruski model je bil uspešen in se je v času druge polovice prve industrijske revolucije hitro razširil.

Današnji šolski sistem temelji na sistemu, ki je bil oblikovan in strukturiran za obdobje, ki se močno razlikuje od današnjega. Ker je bil oblikovan v drugem obdobju, močno odraža interese takratnega časa.

Nameni in načini delovanja javnega šolanja v času industrijske revolucije

Število šolajočih na različnih nivojih

V času industrializacije je bilo potrebnih veliko več delavcev kot izobraženih učenjakov, kar je vplivalo na oblikovanje javnega šolanja v piramidalni strukturi: obsežno osnovno znanje za vse na primarnem nivoju, manjši odstotek ljudi napreduje na sekundarno raven, in le peščica nadaljuje na tercialno raven.

Poudarek na primernem izobraževanju je bil na opismenjevanju in računanju. Sekundarni nivo se je delil na dva dela: na šolanje z akademskim učnim načrtom, namenjen tistim, ki so želeli nadaljevati šolanje in na program z bolj praktičnim pristopom, usmerjenim v obrtništvo.  

Ta razdelitev je opazna tudi v sodobnem izobraževalnem sistemu, kjer imamo:

  • gimnazije, ki pripravljajo dijake na univerzitetno izobraževanje,
  • poklicne šole, namenjene učenju specifičnih obrti, in
  • tehnične šole, osredotočene na razvijanje sposobnosti upravljanja z viri in sprejemanja odločitev na ožjih tehničnih področjih.

Razlika med preteklostjo in sedanjostjo je v tem, da je včasih večina končala izobraževanje že po osnovni šoli, pri približno 15 letih, medtem ko danes večina mladih s šolanjem nadaljuje.

Načela in cilji organizacijske kulture

Izobraževalni sistem je v pruskih časih prevzel miselnost, ki izvira iz načel delovanja v manufakturni industriji. V šolski sistem so bili preneseni naslednji industrijski principi:

  • Proizvodnja enotnih izdelkov,
  • Spoštovanje pravil in standardov,
  • Linearni proizvodni procesi,
  • Specifična delitev dela z natančno odmerjenim časom.

Industrija si prizadeva za proizvodnjo enotnih izdelkov, kjer se tisti, ki ne ustrezajo standardom, zavržejo ali predelajo. Podobno je zasnovan javni izobraževalni sistem, ki stremi k oblikovanju učencev po določenih merilih. Učenci, ki teh meril ne izpolnijo, so iz sistema izločeni.

Tako kot industrijski procesi zahtevajo upoštevanje določenih pravil in standardov, tudi izobraževanje temelji na standardiziranem učnem načrtu, načinu poučevanja in ocenjevanju.

Industrijski procesi so naravnani linearno, kjer se surovine skozi zaporedne faze spremenijo v končne izdelke, vsaka faza pa vključuje testiranje za prehod v naslednjo. V javnem šolstvu je zaznati podobno strukturo: izobraževanje poteka v seriji faz, od osnovne šole do univerze, pri čemer so študenti razvrščeni po letnikih in njihov napredek pa merijo periodični testi.

Delo v šolah posnema delo v tovarnah: dan je razdeljen na časovne intervale. Pri zvonjenju se učenci premikajo med dejavnostmi in učilnicami. Učitelji so specializirani za specifične predmete in se med poučevanjem premikajo od razreda do razreda.

Izzivi izobraževalnega sistema

Naš izobraževalni sistem torej deluje po načelih in principih manufakturne proizvodnje.

S tem, ko v izobraževalnem sistemu učence ocenjujemo po enotnem merilu, izhajamo iz predpostavke, da smo vsi enaki in pri tem ne upoštevamo naše individualnosti. Tisti učenci, ki standardov ne dosegajo, so pogosto obravnavani kot manj sposobni. 

Vsak posameznik je edinstven, z lastnimi fizičnimi značilnostmi, talenti, interesi in osebnostnimi lastnostmi. Sistem, ki se osredotoča na enakost, ustvarja okolje, v katerem so nekateri slabši ali potrebni popravkov. S tem (nezavedno) sporočamo, da je različnost problematična in da so drugače misleči ali drugače delujoči od nas manj vredni.

S tem, ko se v izobraževalnem sistemu osredotočamo na linearno napredovanje, predvidevamo, da je najpomembnejša skupna značilnost učencev to, katerega leta so rojeni, ne pa, kaj so njihove sposobnosti in interesi. Takšen pristop ne upošteva dejstva, da se ljudje učimo z različno hitrostjo ter imamo močna in manj močna področja.

Učenec z močnim interesom na določenem področju lahko ustreza znanju in razmišljanju starejših, medtem ko bi na področjih, kjer ni tako močan, lahko bolje sodeloval z mlajšimi.

V realnem življenju redko ustvarjamo skupine na podlagi leta rojstva, z izjemo šole, otroških krožkov in otroških tekmovanj. Ta pristop ignorira bogato raznolikost zmožnosti in interesov posameznikov.

Kaj (nezavedno) učimo otroke

Izobraževanje in življenje sta si še v marsičem nasprotno usmerjena. 

Otroke tekom šolanja vsakodnevno sporočamo, da obstaja samo en pravilen odgovor, določen s strani učbenikov ali učiteljev. Vse, kar ni enoznačno pravilno, označimo kot napako. 

Otroci, ki delajo stvari po svoje, postavljajo neprijetna ali zahtevnejša vprašanja, dobijo različne etikete, njihovo vedenje pa se sodi in omejuje, ker motijo napredek razreda. 

Otroke s konstantnim standardiziranem ocenjevanjem omejujemo in tlačimo v okvirje, kasneje v podjetjih pa iščemo kreativne in inovativne ljudi, ki znajo razmišljati izven okvirjev. 

Otroke učimo, naj ne gledajo k sosedu, naj ne kopirajo, naj vse delajo sami, ker drugače goljufajo. 
Kasneje pa od teh otrok, takrat že mladih odraslih, zahtevamo sodelovanje in učinkovito delo v ekipi.

Učence učimo, da rešujejo izolirane izzive, ki jih mnogokrat ne znajo povezati z vsakdanjim življenjem. Kasneje pa cenimo tiste, ki znajo povezovati znanje med različnimi področji. 

Od otrok zahtevamo, da držijo fokus na njim nezanimivih in dolgočasnih stvareh,
potem pa se čudimo, zakaj je prisoten tako velik delež odraslih, ki vztrajajo v nezadovoljujočih službah.

Še več;

od učencev zahtevamo, da svoja zanimanja prižigajo in ugašajo glede na šolsko zvonjenje. Otrokom ne dopuščamo, da bi sledili in raziskovali svoje interese.
Potem pa se čudimo, zakaj tako veliko ljudi niti ne ve, kaj jih zares veseli, kaj je njihov zakaj, kje čutijo svoje poslanstvo, kje lahko s svojo edinstvenostjo prispevajo k svetu; čeprav jih v izobraževalnem sistemu dolgo časa učimo, naj se od svojih zanimanj distancirajo.

 S šolskim zvonjenjem jim onemogočamo, da stvari izpeljejo do konca.
Potem pa se čudimo, zakaj kot odrasli sicer veliko delamo, a malo naredimo. 

Otroke učimo, da znanje predstavlja zgolj teorija, ki je v večini ni potrebno povezati z vsakdanjim življenjem. Dovolj je, da se informacij naučimo za test. Kasneje pa se čudimo, zakaj informacij ne znamo interpretirati in jih dobro uporabiti. 

Otroke učimo, da je smiselno konstantno preklapljanje med različnimi področji,  znotraj posameznih predmetov pa jih učimo izolirane teme,
nato pa se čudimo, zakaj se kot odrasli radi izgubljamo v detajlih in težko dobimo celovito sliko.

Otroke učimo, da se zanašajo na zunanjo validacijo. Z uporabo zvezdic in kljukic, lepih in slabih ocen otrokom vcepljamo idejo, da so ocene najpomembnejše – mogoče celo edino – merilo uspešnosti. Poveličevanje in pohvale zgolj odličnih ter pritisk za pridobitev čim boljših ocen poveča možnost, da začnejo otroci vrednotiti sebe zgolj glede na ocene, ki jih dobijo v šoli.

—

Na tem mestu se mi zdi pomembno omeniti, da ne gre za to, da bi si učitelji tega želeli, nikakor. Mnogi so takšni, ki uspejo preseči te vzorce, sploh v prvi triadi.

Gre za to, da ta sporočila izvirajo iz samega modela, ki je zasnovan za vzgojo učinkovitih tovarniških delavcev. 

Kar počnemo v izobraževalnem sistemu je torej velikokrat v nasprotju z veščinami in kompetencami, za katere verjamemo, da nam bodo kot posameznikom omogočale uspešno, učinkovito in zadovoljujoče življenje. 

Kaj pomeni biti pameten?

Inteligenca = akademski pristop 

Javno šolstvo v času Prusije je bilo razvito na dveh stebrih – organizacijskem stebru, ki ima korenine v manufakturnih procesih ter na intelektualnem stebru, ki črpa navdih iz Antike in Platonove Akademije (iz katere se je razvila beseda “akademski”) ter je bil oblikovan na idejah razsvetljenstva. V razsvetljenstvu so poveličevali višjo izobrazbo, ki je poveličevala um, kritično mišljenje in znanstveni pristop.

Akademski pristop sloni na treh temeljih:

  1. Poudarek na deklerativnem znanju1,
  2. Poudarek na teoretični analizi konceptov in predpostavk, 
  3. Poudarek na delu, ki večinoma obsega branje, pisanje in matematiko, v nasprotju s praktičnim delom, ki zahteva ročno spretnost, fizične sposobnosti in uporabo orodij. 

Velika vrednost akademskega znanja se še vedno odraža v današnjem izobraževalnem sistemu. 

Ta sistem temelji na ideji akademske inteligence, kjer uspeh dosežejo tisti, katerih narava je usklajena s tovrstnim delom, medtem ko so drugi pogosto označeni kot manj sposobni. To ustvarja nevarno predpostavko, da je inteligenca povezana predvsem s teoretičnimi pristopi, ne pa tudi s proceduralnim2 znanjem. 

Kljub pomembnosti akademskega pristopa, ta sam po sebi ne zagotavlja celovitega izobraževanja. Inteligenca je širši pojem, ki obsega več kot le akademsko sposobnost, in zgolj poveličevanje akademskega pristopa omejuje razvoj številnih talentov med učenci. Množica učencev začne verjeti, da niso dovolj inteligentni ali da šolski sistem ni zanje, ker se ne morejo učiti na predpisan način.

Eden izmed problemov favoriziranja akademskega pristopa je, da poklice, za katere ne potrebujemo diplome oziroma akademskega izobraževanja, postavlja kot drugorazredne. To ustvarja napačen vtis, da so poklicna izobraževanja namenjena “manj pametnim” učencem, kljub temu, da je v naši družbi pomemben širok spekter najrazličnejših poklicev in da za nekatere od njih ne potrebujemo diplome za njihovo kvalitetno opravljanje. 

Drugi je ta, da nas šola ne pripravi na delo, ampak na doseganje standardov, ki so pomembni za razvoj akademske kariere. 

Čeprav tekom šolanja ne moremo ponuditi vseh možnih tako akademskih kot praktičnih veščin, pa bi morali postaviti temelje za njihov razvoj in tako proceduralno znanje postaviti ob bok deklerativnemu znanju. 


1 Deklarativno znanje je znanje, ki ga lahko preverimo s trditvami, ki so resnične ali napačne. Primeri: Pariz je glavno mesto Francije, voda je sestavljena iz vodika in kisika, 2. sv. vojna se je začela z napadom Nemčije na Poljsko l. 1939, dihanje celic poteka v mitohondrijih, ipd.
2 Proceduralno znanje je znanje kako kaj narediti. Je znanje o procesih, tehnikah in postopkih, ki jih uporabimo, da nekaj ustvarimo, dosežemo. Primeri: igranje instrumenta, kako peči kruh, kako rešiti enačbo, kako zgraditi bivak, ipd.

Progresivna pedagogika3

V preteklosti so se pojavili različni pristopi, ki so želeli proceduralno znanje postaviti ob bok deklerativnemu znanju. V poznem 19. stoletju je tako nastalo pedagoško gibanje, ki se v različnih oblikah ohranja vse do danes. Imenujemo ga “Progresivna pedagogika”. Programi, temelječi na progresivni pedagogiki pogosto vključujejo:

  • učenje skozi delo (learning by doing), ki je usmerjeno v projektno delo, raziskovalno in izkustveno učenje;
  • tematsko osredotočene učne načrte; 
  • močan poudarek na reševanju problemov in kritičnem mišljenju, 
  • skupinsko delo in razvoj socialnih veščin, 
  • spodbujanje razumevanja in praktično uporabo znanja namesto učenja na pamet,
  • učenje socialne odgovornosti in demokratičnih vrednot,
  • sodelovanje z lokalnimi skupnostmi in projekte za skupno dobro,
  • uporabo različnih učnih virov namesto zanašanje le na učbenike,
  • poudarek na vseživljenjskem učenju in razvoju socialnih veščin,
  • ocenjevanje učencev skozi evalvacijo njihovih projektov in izdelkov.

Medtem ko tradicionalno izobraževanje, ki sledi namenom in principom industrijske masovne proizvodnje, uporablja zunanjo motivacijo (ocene, kazni), pa se progresivna pedagogika želi usmerjati na notranjo motivacijo, ki temelji na interesih učencev. 

Medtem ko tradicionalno izobraževanje temelji na podajanju znanja in idej učencem, v progresivni pedagogiki velja prepričanje, da znanje izhaja iz opazovanja in lastnih izkušenj.

Znane osebnosti, ki jih povezujemo s progresivno pedagogiko so:

  • Rudolf Stainer, utemeljitelj waldorfskega izobraževanja,
  • Maria Montessori, utemeljiteljica montessori pedagogike, 
  • Robert Baden-Powell, začetnik taborniškega in skavtskega gibanja4.


3Vir: Wikipedia
4 V slovenskem prostoru imamo tabornike (angleško: scouts; člani WOSM) in katoliške skavte (angleško: guides; člani WAGGGS).

Preplet tradicionalnega in progresivnega načina poučevanja

Tako kot verjamem, da je treba tekom šolanja in v učnem procesu najti ravno pravo ravnovesje med deklerativnim in proceduralnim znanjem, verjamem tudi, da je optimalen učni proces sestavljen iz harmonije med tradicionalnim in progresivnim načinom poučevanja. 

Najboljši učitelji so tisti, ki znajo skladno združevati oba načina. Včasih to pomeni poučevanje dejstev in informacij z neposrednim poučevanjem, drugič podporo pri projektnem delu učencev. 

Ravnotežje med tradicionalnim in progresivnim načinom poučevanja je bistvenega pomena za celosten razvoj učencev v izobraževalnem procesu, saj se pristopa medsebojno dopolnjujeta.

POMEN IN VLOGA UČITELJA

Vloga učitelja je v prvi vrsta ta, da učencem omogoča okolje, v katerem se lahko in so se zmožni učiti. 

Čeprav je velikokrat strokovno poznavanje področja, ki ga učitelj uči, nujno (težko bom učila španščino, če tega jezika ne poznam), in velikokrat predstavlja osnovo za zmožnost dobrega poučevanja, pa zgolj to ni dovolj. 

Ključno je, da zna učitelj učence angažirati, jih aktivno vključiti v proces učenja, postaviti realna pričakovanja in jih po potrebi tudi opolnomočiti. 

Učiteljeva naloga ni le podajanje znanja, ampak pomagati učencem se učiti. To pomeni, da mora učitelj znati učence navduševati, jih angažirati in ustvariti okolje, kjer se bodo učenci želeli učiti. 

Učitelji imajo torej zavedanje, da njihova naloga ni učiti “predmeta”, ampak je učiti učence, zato morajo biti zmožni učence navduševati, angažirati ter ustvarjati okolje, kjer se bodo učenci želeli učiti. Dobri učitelji iz vsakega učenca izvabijo najboljše.

Zato so opremljeni z mnogimi metodološkimi pristopi, ki pokrivajo tako tradicionalne kot progresivne načine poučevanja. Učitelji se zavedajo, da njihova naloga ni zgolj direktno podajanje navodil. Da je to zgolj eden izmed možnih pristopov. Dobri učitelji znajo ob pravem času uporabiti prave pristope. Ves čas so zmožni prilagajati svoje strategije glede na trenutno stanje učencev ter se tako odzvati njihovi energiji in njihovi stopnji angažiranosti. Dobri učitelji se odzivajo na učence, saj lahko le na takšen način ustvariš dober odnos in stik z učenci.

Učenje ni le enosmerna komunikacija; temelji na odnosu med učencem in učiteljem. Učenci potrebujejo povezanost z učiteljem in predvsem to, da učitelj verjame vanje.

Dobri učitelji prevzemajo mnogo vlog.

Raznolike vloge učitelja

Predavatelj
učitelj v vlogi predavatelja z enosmerno komunikacijo predaja deklarativno znanje večji skupini učencev s pomočjo predavanj ali predstavitev. Cilj je pogosto razširiti znanje študentov z dajanjem širokega pregleda nad temami ali zagotavljanjem podrobnejšega vpogleda v specifična področja.

Inštruktor
Učitelj v vlogi inštruktorja predaja specifično znanje posameznemu učencu ali manjši skupini le-teh. Osredotoča se na dvosmerno komunikacijo in interakcijo z učenci. Uporablja različne metode poučevanja kot so delavnice, seminarji, praktične vaje, laboratorijsko delo, idr. Pristop je personaliziran in se prilagaja potrebam in razumevanju učencev. Cilj je razvijanje specifičnih veščin, razumevanje konceptov in uporabi znanja v praksi. Spodbuja kritično mišljenje, reševanje problemov in globlje razumevanje snovi.

Facilitator5
Učitelj v vlogi facilitatorja ustvarja okolje, kjer se učenci lahko angažirajo v učnem procesu. To vključuje postavljanje vprašanj, ki spodbujajo razmišljanje, in ustvarjanje aktivnosti, ki omogočajo učencem, da raziskujejo in delijo svoje ideje.

Mentor
Učitelj v vlogi mentorja deluje kot vodnik in podpornik za učence, pomagajoč jim pri doseganju njihovih individualnih ciljev. Mentoriranje lahko vključuje akademske cilje ali osebni razvoj. Cilj je nuditi pomoč učencem, da prevzamejo odgovornost za svoje učenje in tako dosežejo svoje cilje in potenciale.

Trener
Učitelj v vlogi trenerja spodbuja učence, da razvijajo specifične veščine in kompetence. To vključuje povratno informacijo, postavljanje ciljev in pomoč učencem pri premagovanju izzivov. Cilj je omogočiti učencem, da izboljšajo svoje specifične sposobnosti in veščine.

Zagovornik
Učitelj v vlogi zagovornika zastopa interese učencev in se zavzema za njihove potrebe, tako v izobraževalnem okolju kot izven njega. Cilj je spodbujanje pravičnosti, dostopa do virov in podpore za vse učence.

Inovator
Učitelj v vlogi inovatorja uvaja nove ideje, pristope in tehnologije v izobraževalni proces. Inovatorstvo pomaga učencem, da se angažirajo v učenju na nove in vznemirljive načine ter omogoča bolj prilagodljivo in relevantno izobraževanje.

Reflektivni pedagog
Učitelj v vlogi reflektivnega pedagoga ocenjuje svojo prakso, razmišlja o učinkih svojega poučevanja na učenje učencev in prilagaja svoje metode. To samoocenjevanje je vitalno za stalno izboljševanje in omogočanje najboljših izobraževalnih izkušenj za učence.

Mediator
Učitelj v vlogi mediatorja posreduje pri reševanju konfliktov med učenci ali med učenci in šolskim sistemom. Kot posredniki spodbujajo komunikacijo, razumevanje in empatijo, kar je ključnega pomena za ustvarjanje pozitivnega in podpornega učnega okolja.

Kurator
Učitelj v vlogi kuratorja zbira in organizira učna sredstva in material, ki so relevantni za učne cilje. Z izbiro kakovostnih virov in materialov omogočajo učencem dostop do raznolikih perspektiv in informacij, kar bogati njihovo učno izkušnjo.

Raziskovalec
Učitelj v vlogi raziskovalca raziskujejo nove pedagoške pristope, učne strategije in izobraževalne tehnologije. V vlogi raziskovalca tudi raziskujejo in se učijo skupaj z učenci. 

Vzornik
Učitelj v vlogi vzornika učence učijo različnih vedenj, vrednot in mišljenj. Demonstrirajo odgovornost, strast do učenja, etičnega vedenja. Njihov zgled vpliva na oblikovanje vrednot, odnosov in vedenja učencev, kar je temelj za njihov razvoj in rast.

Povezovalec
Učitelj v vlogi povezovalca gradi mostove med učnimi vsebinami in realnim svetom, med šolo in skupnostjo ter med učenci in prihodnjimi priložnostmi. Ta vloga pomaga učencem videti relevanco in uporabnost tega, kar se učijo, v širšem kontekstu njihovih življenj in prihodnosti.

Vlog je mnogo in za vsako izmed vlog je potrebno specifično znanje ter specifične spretnosti in veščine. Iz tega razloga je pomembno, da se prilagodi izobraževanje učiteljev. 

Izobraževanje učiteljev bi moralo zajemati široko paleto znanj iz psihologije, razvoja otrok, vodenja ter se uriti v pridobivanju komunikacijskih in socialnih veščin, čustvene regulacije itn. Poklic bi lahko opravljali le najbolj strastni in usposobljeni posamezniki, ki predstavljajo najboljši kader, ki ga kot družba lahko dobimo. 

Kot družba moramo prepoznati, da je kakovost učiteljev ključna za prihodnost naše družbe, zato bi morali poklic učitelja visoko ceniti in ustrezno vrednotiti.

Spremeniti moramo miselnost, ki zmotno enači obsežno znanje z ozkega strokovnega področja s sposobnostjo poučevanja. Uspešen učitelj je tisti, ki svoje znanje zna preoblikovati v inspirativno, razumljivo in dostopno izkušnjo za vse učence.

5 angleška beseda ‘to facilitate’ izhaja iz italijanske besede ‘facilitare’, ki pomeni olajšati, poenostaviti.

NAMEN ŠOLANJA

Zgodbe v katere verjamemo

Izobraževanje je področje, polno mitov in prepričanj, ki jih sprejemamo kot resnice. Čemu verjamemo, da je izobraževanje namenjeno?

Eno izmed mitov (naših prepričanj), ki je v naši kulturi dobro ukoreninjen, je:
otroci gredo v šolo zato, da se naučijo stvari, ki jim bodo omogočile, da so lahko uspešni naprej v srednji šoli in nato na faksu. Če uspešno zaključijo faks, bodo našli dobro plačano službo in bodo imeli dobro kariero. “Z diplomo boš mela dobro službo!”

Vsaj to je bila zgodba, ki je veljala, ko sem odraščala jaz. Veljalo je, da v kolikor uspešno zaključim resen študij, bom imela dobro službo in bom finančno preskrbljena. 

Generacija mojih staršev je odraščala ob drugih zgodbah. V kolikor so njihovi starši verjeli v moč izobraževanja, je bil stavek, ki se ga je velikokrat slišalo: “Uči se, da ti ne bo treba delat.”

Za mlajše generacije sem prepričana, da večina ne verjame ne naši zgodbi, ne zgodbi generacije prej. Ali verjamejo, da bodo imeli po končani izobrazbi, z diplomo, zagotovljeno dobro službo?

Če že, sem prepričana, da k zgodbi dodajo še kaj. 

Mogoče, da morajo priti do doktorata, mogoče, da se morajo še bolj potruditi, imeti najboljše ocene, ali pa prisostvovati še na drugih dodatnih stvareh, zato da bodo njihovi kasnejši življenjepisi odražali njihovo angažiranost ter širok spekter kompetenc. 

Iz teh zgodb izhajata dve opažanji:

  1. Naša prepričanja – zgodbe, v katere verjamemo – se tekom generacij spreminjajo. 
  2. Mlajša generacija od sebe zahteva še več: standardi postajajo čedalje višji. 

Če se ozreš kaj se dogaja v mnogih šolah, kaj starši zahtevajo od svojih otrok in za njih, kaj se dogaja glede izobraževanja v politiki, če poslušaš starše kaj zahtevajo za svoje otroke in kaj zahtevajo od njih, kaj se dogaja glede izobraževanja v politiki, lahko opaziš ta trend, da je potrebno standarde zvišati. 

A mnoge reforme, osredotočene na zvišanje standardov,  ki smo jih imeli v preteklosti, niso dosegle svojih ciljev. 

Kaj je namen izobraževanja, kaj je vizija izobraževanja, ki ga podpirajo takšne reforme?

Reforme, ki slonijo na višanju standardov kot osnoven problem priznavajo to, da so trenutni standardi prenizki in jih je potrebno dvigniti. Namen oziroma vizija takšnega izobraževanja je svet, v katerem so akademski standardi izredno visoki, čim več ljudi se izobrazi do diplome (magisterija?), s pomočjo katerega diplomanti uspešno najdejo zaposlitev. 

Način dela, ki podpira to vizijo je ta, da podrobno specificiraš katere akademske standarde želiš dosegati in se čim bolj fokusiraš zgolj na doseganje le-teh skozi proces standardnih testiranj. 

A te reforme prinašajo številne negativne posledice in večajo probleme in izzive, ki jih reforme poskušajo rešiti: 

  • med izobražujočimi se povečuje stopnja stresa, anksioznosti in depresije,
  • vrednost diplome je čedalje manjša,
  • stroški izobraževanja – kljub v osnovi brezplačnemu šolanju – naraščajo,
  • po diplomi pa je čedalje več diplomantov takšnih, ki službe ne dobijo.

Korenine problema namreč ležijo v tem, na čem je bil sistem postavljen. 

Na sistemu, ki je bil razvit z namenom za zadovoljevanje potreb po delovni sili v času industrijske revolucije in je organiziran po načelih masovne proizvodnje. 

Reševanje težav znotraj sistema z reformami, ki zgolj skušajo izboljšati obstoječe stanje, ne more prinašati pravih sprememb, če sistem v osnovi ne ustreza potrebam našega prostora v današnjem času. 

Cilji izobraževalnega sistema, kot jih imamo zapisane v Uradnem listu RS:

Cilji sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji so:

  • zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, rasno, etnično in narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo oziroma invalidnost,
  • vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi,
  • razvijanje jezikovnih zmožnosti in sposobnosti in ozaveščanje položaja slovenskega jezika kot jezika države Slovenije; na območjih, ki so opredeljena kot narodno mešana, pa ob slovenskem jeziku tudi ohranjanje in razvijanje italijanskega in madžarskega jezika,
  • zagotavljanje kakovostne izobrazbe,
  • spodbujanje zavesti o integriteti posameznika,
  • razvijanje zavesti o državni pripadnosti in nacionalni identiteti in vedenja o zgodovini Slovenije in njeni kulturi. Vzgojno-izobraževalni zavodi razvijajo zavest o državni pripadnosti in nacionalni identiteti z obeleževanjem državnih praznikov, katerega sestavni del je izvedba himne Republike Slovenije in z drugimi dejavnostmi. Vzgojno-izobraževalni zavodi imajo stalno izobešeno zastavo Republike Slovenije, na območjih, kjer živita italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, se izobesi tudi zastavo narodne skupnosti.
  • omogočanje vključevanja v procese evropskega povezovanja,
  • uveljavljanje možnosti izbire na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja,
  • omogočanje vzgoje in izobraževanja, ki ustreza stopnji razvoja in življenjski dobi posameznika,
  • zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje na območjih s posebnimi razvojnimi problemi,
  • zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok iz socialno manj spodbudnih okolij,
  • zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok, mladostnikov in odraslih s posebnimi potrebami,
  • vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v demokratično družbo, kar vključuje tudi globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi, do svoje in drugih kultur, do naravnega in družbenega okolja, do prihodnjih generacij,
  • spodbujanje vseživljenjskega izobraževanja,
  • omogočanje splošne izobrazbe in pridobitve poklica vsemu prebivalstvu,
  • omogočanje čim višje ravni izobrazbe čim večjemu deležu prebivalstva ob ohranjanju že dosežene ravni zahtevnosti,
  • omogočanje razvoja in doseganje čim višje ravni ustvarjalnosti čim večjemu deležu prebivalstva.

4 glavni nameni javnega šolanja

Če seznam še enkrat pogledamo in točke nekoliko prerazporedimo, lahko cilje šolanja razdelimo v štiri glavne kategorije, kot jih navaja Ken Robinson v svoji knjigi Creative Schools.

Štiri glavni nameni javnega šolanja, ki jih omenja Ken Robinson so – v naključnem vrstnem redu – gospodarski, kulturološki, socialni in osebni. 

Gospodarski

Javno šolstvo je vedno imelo ekonomske namene. Države vlagajo v šolstvo, ker se zavedajo, da je izobražena delovna sila bistvena za gospodarsko blaginjo države. Šolanje naj bi tako učencem omogočilo, da postanejo ekonomsko neodvisni. 

Delovna mesta se tekom časa spreminjajo. Skoraj nemogoče je napovedati, kakšna delovna mesta bodo na voljo, ko učenci čez 10 let izstopijo iz izobraževalnega sistema. Vseeno pa je namen šolanja, da učence pripravi na trg dela.

Kulturološki

Izobraževalni sistem ima tri kulturne prioritete: pomagati učencem razumeti lastno kulturo, razumeti druge kulture ter spodbujati občutek kulturne tolerance in sobivanja. Šolanje pomaga prenašati kulturne vrednote, zgodovino in umetnost naslednjim generacijam, s čimer zagotavlja kontinuiteto in razvoj kulturne identitete. Življenje v stalnem stiku z drugimi kulturami vpliva na načine mišljenja in obnašanja posameznikov. 

Socialni

V demokratičnih ureditvah je javno šolstvo namenjeno spodbujanju aktivnega državljanstva. Moč države je namreč odvisna od tistih ljudi, ki so aktivni državljani tako na volitvah kot v (lokalni) skupnosti. Šole imajo tako ključno vlogo v negovanju občutka državljanstva in pripadnosti državi. 

Osebni

Kot človeška bitja živimo v dveh svetovih: v svetu, ki obstaja neodvisno od nas, in v našem notranjem svetu. V zahodnih kulturah smo navajeni na strogo ločitev med tema dvema svetovoma, med razmišljanjem in čutenjem, objektivnostjo in subjektivnostjo, dejstvi in vrednotami. 

Način, kako razmišljamo o zunanjem svetu, lahko globoko vpliva na naša notranja čustva, kako se počutimo, kako interpretiramo informacije, zaznave in osebne izkušnje. Naša življenja so oblikovana s stalnimi interakcijami med temi dvema svetovoma, pri čemer vsak vpliva na to, kako vidimo in delujemo v drugem. Tradicionalni kurikulum se skoraj v celoti osredotoča na zunanji svet.

Šolanje bi moralo poskrbeti, da se ukvarjamo tako z zunanjim kot s svojim notranjim svetom. 

O pomembnosti namena spoznavanja samega sebe in lastnega notranjega sveta znotraj šolskega sistema govori tudi Guy Claxton. Poudarja, kako pomembno je, da šolanje učencem omogoči raziskovanje močnih področij in lastnih zanimanj. Da bi moral šolski sitem učence naučiti, kako krepiti notranjo motivacijo in moč volje, da razvijaš svoje potenciale,  vztrajaš v učenju, se uriš in tako postajaš vedno boljši. Verjame, da lahko samo na tak način postanemo res dobri učenci, ter tako razvijemo miselno in čustveno kapaciteto za učinkovito spopadanje z izzivi in negotovostjo, ki nas čakajo po koncu šolanja. 

O KURIKULUMU

Razumevanje trenutnega kurikuluma in njegove strukture

Da bi tekom šolanja lahko zagotovili optimalen razvoj vsakemu učencu, se moramo osredotočiti na kvaliteto učenja in poučevanja. To zahteva kurikulum, ki učiteljem omogoča, da prevzamejo različne vloge in ustvarijo učno okolje, kjer se bodo učenci želeli in zmogli učiti.

Kurikulum služi kot okvir, ki določa cilje učenja: kaj naj bi učenci znali, razumeli in bili sposobni dosegati. Poleg tega šolam omogoča, da učinkovito uporabljajo svoje vire, čas in prostor, ter usklajujejo delovanje vseh deležnikov.

Struktura kurikuluma določa povezave med predmeti, njihovo hierarhijo in določa, koliko časa (in virov) se bo posameznim predmetom namenilo.

Najpomembnejši predmeti so matematika in jeziki. Sledijo naravoslovni predmeti, zgodovina in geografija, včasih še nekatere druge humanistične discipline. Na dnu hierarhije so umetniški predmeti in telovadba. Pod umetnost štejemo glasbo in likovno vzgojo, ostale umetniške vsebine so pomaknjene med izbirne vsebine ali pa jih sploh ni. 

Trenutni kurikulum ima tudi zelo jasno določeno vsebino (učni načrti). Zaradi preferiranja akademskih pristopov večina predstavlja deklerativno znanje, medtem ko praktične veščine ostajajo v ozadju. 

Način dela, ki ga kurikulum predvideva, sledi akademskem pristopu: večinoma temelji na individualnem delu “za mizo”. 

Trenutni kurikulum spodbuja tudi točno določeno kulturo delovanja. Gre za splošno atmosfero v šolah, za subtilne vrednote in prioritete, ki jih kurikulum naslavlja. Za trenutno šolanje sta značilna tekmovalnost in stres. Standardizirano ocenjevanje ustvarja dinamiko zmagovalcev in poražencev. Šolanje mnogi učenci enačijo z dolgočasnostjo, monotonostjo, nezanimivostjo. Šolo se označuje za nekaj, kar je treba malo potrpeti, namesto, da bi se enačila z navdušenjem, radovednostjo, optimizmom in radostjo. 

Kompetence za sodoben kurikulum

Ena izmed verjetno največjih debat je, kaj naj bi se učenci učili in kdo to določa. 

Sama sem mnenja, da je treba preseči razmišljanje o predmetih. Miselnost, da kurikulum sestavljajo posamezni predmeti, ki so sami zase pomembni, je omejujoča.

Namesto, da razmišljamo o tem, kakšno deklerativno znanje želimo, da otroci znajo, se raje še enkrat spomnimo na cilje oziroma namen izobraževanja v Sloveniji. 

Ali obstajajo znanja, veščine ali kompetence, ki so pomembne za vse štiri namene izobraževalnega sistema?

Kompetence, ki služijo vsem štirim glavnim namenom izobraževanja, so:

  • Radovednost
  • Komunikacijske veščine
  • Delovanje v ekipi
  • Kritično mišljenje
  • Metakognitivne veščine
  • Etika in Sočutje
  • Kreativnost
  • Integriteta
  • Državljanska vzgoja
  • Kulturna pismenost
  • Trajnostna naravnanost
  • Praktične veščine


Radovednost 

Razvijanje radovednosti kot temeljne kompetence spodbuja samoiniciativno učenje, kritično razmišljanje in ustvarjalno reševanje problemov. Spodbujanje naravne želje po raziskovanju krepi veščine, potrebne za uspeh v spreminjajočem se svetu, in podpira vseživljenjsko učenje.

Komunikacijske veščine

Razvoj komunikacijskih veščin v šolah omogoča učencem, da ne samo aktivno poslušajo in razumejo druge, ampak tudi jasno in natančno izražajo svoje ideje, čustva in mnenja. Prava vrednost veščega komunikatorja leži v njegovi zmožnosti prilagajanja komunikacijskega sloga različnim občinstvom in učinkovitemu prenašanju sporočil z uporabo verbalnih, neverbalnih, pisnih in digitalnih metod. 

Delovanje v ekipi

Skozi skupinsko delo se učenci učijo sodelovati pri reševanju problemov, deliti in prevzemati odgovornost, podajati in prejemati povratno informacijo, izkoriščati močne točke drug drugega, deliti in razvijati ideje, pogajati se, reševati konflikte in iskati skupne rešitve. Ta proces jih pripravlja na življenje in delo v svetu, kjer je sodelovanje nepogrešljivo. 

Kritično mišljenje

Spodbujanje kritičnega mišljenja v šolah omogoča učencem učinkovito reševanje problemov in sprejemanje premišljenih odločitev. Veščina presega osnove logike in zajema razumevanje konteksta, prepoznavanje neizrečenih vrednot, čustev in motivov, zaznavanje pristranskosti in učinkovito predstavitev sklepov. 

Učenci se naučijo, kako jasno organizirati informacije, postavljati prava vprašanja in razjasniti zapletene ideje. Gre za sposobnost analize informacij in idej ter oblikovanje argumentov in mnenj.

Metakognitivne veščine

Osnova metakognicije je v razumevanju, kako se učimo, kako uporabljamo strategije za učinkovitejše učenje in kako lahko prilagodimo te strategije za izboljšanje razumevanja in reševanja problemov. Metakognitivne veščine vključujejo tudi sposobnost refleksije o lastnih znanjih in neznanjih ter načrtovanje prihodnjih korakov za zapolnitev teh vrzeli v znanju.  Pomembne so za samoregulacijo, samomotivacijo in dolgoročno uspešnost. Oseba z razvitimi veščinami bo znala določiti lastne cilje ter jih nato tudi doseči.

Etičnost in sočutje

Razvoj etičnosti temelji na sistemu moralnih načel. Etičnost posameznika se izraža v sposobnosti razmisleka, kaj je dobro zanj, za drugega in za družbo. Svoja dejanja usmerja tako, da pusti pozitiven pečat. Razvijanje sočutja omogoča, da se posamezniki poistovetimo z občutki trpljenja drugih in imamo motivacijo za ukrepanje.

Sočutje in etika omogočata temelj za reševanje številnih težav, s katerimi se danes soočajo mladi in izvirajo iz pomanjkanja sočutja. Razvijanje sočutja in etike lahko pomembno prispevata tudi k reševanju kulturnih konfliktov in zmanjšanju socialnih razdeljenosti v širši družbi. 

Kreativnost

V šolah, ki spodbujajo kreativno mišljenje, učenci razvijajo sposobnost, da vidijo svet iz različnih perspektiv, združujejo obstoječe znanje na nove in nepričakovane načine ter presegajo tradicionalne miselne vzorce. Kreativnost prav tako vključuje drznost, da se izrazi originalne ideje, tveganje pri preizkušanju novih pristopov in vztrajnost pri razvijanju in izpopolnjevanju teh idej. 

Integriteta

Želimo posameznike, ki so zmožni refleksije lastnega notranjega sveta in razvoja notranjega ravnotežja in harmonije. Učencem želimo ponuditi okolje, kjer bodo sposobni biti v sedanjem trenutku, se zavedati svojega lastnega notranjega sveta ter stanja zunanjega sveta. Čuječe in samozavestne osebe se zavedajo in ustrezno izražajo lastna čustva, novosti pa sprejemajo z umirjenostjo in odprtostjo. 

Državljanska vzgoja

Želimo, da smo kot posamezniki zmožni proaktivnega vključevanja v skupnost. To zahteva ozaveščenost o pravicah in dolžnostih, poznavanje družbenih in političnih sistemov ter odgovorno delovanje. To vključuje razumevanje, kako družbene strukture delujejo in vlogo posameznika v širšem družbenem kontekstu.

Kulturna pismenost

Razumevanje in vrednotenje kulturne dediščine lastne in drugih skupnosti. Vključuje razumevanje in cenjenje kulturne dediščine lastne in drugih družb. To pomeni zavedanje zgodovinskih, kulturnih in socialnih kontekstov, ki oblikujejo naše percepcije in medsebojne odnose.

Trajnostna naravnanost

Trajnostna naravnanost je kompetenca, ki poudarja razumevanje in spoštovanje našega odnosa do naravnega sveta, ter spodbuja k razvoju odgovornega vedenja do okolja. V izobraževalnih programih, ki vključujejo to kompetenco, se učenci naučijo prepoznavati posledice človeških dejavnosti na okolje, razumeti kompleksnost ekosistemov in pomen ohranjanja naravnih virov za prihodnje generacije. Trajnostna naravnanost krepi zavest, da so naše vsakodnevne odločitve pomembne za ohranjanje planeta, in motivira k aktivnemu prispevku k trajnostnemu razvoju.

Praktične veščine

Teme kot so upravljanje osebnih financ, razumevanje dohodnine in sistema davkov, poznavanje raznolikosti zaposlitvenih možnosti, znanja o varčevanju, zavarovanjih, kako kupiti stanovanje, ponotranjena vrednost telesne aktivnosti na naše počutje in duševno zdravje, razumevanje uravnoteženih obrokov in njihove priprave, kako postavljati cilje in načrtovati njihovo uresničitev, ipd. so temelj za razvoj mladih v posameznike, ki znajo učinkovito upravljati s svojimi viri.


Omenjenih kompetenc, veščin in znanj ne moremo osvojiti zgolj z učenjem teorije; te se morajo gojiti in razvijati skozi celotno obdobje šolanja. Če učence opremimo z ustreznimi kompetencami, bodo bolje opremljeni za aktivno vključevanje v družbo ter  za soočanje z izzivi na ekonomskem, socialnem, kulturnem ali osebnem nivoju.

Pomembno vprašanje se torej glasi: kakšen kurikulum bo kar najbolje podprl razvoj omenih kompetenc, veščin in znanj?

Struktura in vsebina kurikuluma

Če trenutni kurikulum svojo strukturo določa s predmeti, menim, da so predmeti preveč omejujoči. Predmetno usmerjeno izobraževanje ustvarja vtis, da so različna znanja med seboj nepovezana in ločena, kar ne odraža njihovega pravega prepleta in medsebojne povezanosti.

Obstaja več pristopov, kjer se namesto na predmete osredotočajo na različna področja. Takšni pristopi spodbujajo interdisciplinarnost in združujejo teorijo s prakso, deklerativno znanje s proceduralnim znanjem, kar omogoča celovitejše razumevanje in povezovanje znanj. 

Nekateri pristopi, ki v kurikulumu izpostavljajo razvojna področja namesto tradicionalno določenih predmetov, so:

  1. Montessori pristop, ki opredeljuje področja kot so Vsakdanje življenje, Gibanje, Zaznavno motorično področje, Jezik, Umetnost, Matematika, Znanost in narava.
  2. Reggio Emilia pristop zajema področja kot so Samoidentiteta in pripadnost, Komunikacija, Raziskovanje okolja, Fizični razvoj, Ustvarjalno in estetsko izražanje.
  3. Waldorfski pristop opredeljuje področja Umetnost in obrt, Jezik in literatura, Matematika in znanost, Glasba in gibanje, Narava in okolje ter Socialne veščine.

V teh pristopih nosijo vsa področja enako težo in pomen skozi celotno izobraževanje, pri čemer se vsebina prilagaja in razvija skupaj z otrokovimi sposobnostmi in interesi. Z napredovanjem v šolanju se otrokom omogoča, da se vse bolj osredotočajo na discipline, ki jih še posebej zanimajo in v katerih želijo poglobiti svoje znanje.

Način dela in kultura delovanja v izobraževanju

Tekom šolanja ne moremo ponuditi vseh možnih tako akademskih kot praktičnih veščin in sposobnosti znotraj šole. Če želimo učence kar najbolj angažirati in jim omogočiti razvoj interesov in talentov, je pomembno, da učencem tekom šolanja omogočimo izkušnje učenja zunaj šolskega okolja. Pomembno je, da šola ne omejuje učenja zgolj znotraj zidov. Tako lahko poudarimo, da učenje presega šolski prostor in je tesno povezano z realnim svetom.

Če želimo, da kurikulum omogoča razvoj prej omenjenih kompetenc in omogoča optimalen razvoj za vsakega posameznika, mora biti raznolik. Zgolj raznolik kurikulum bo ponujal številne priložnosti za odkrivanje interesov in močnih področij vsakega posameznika. 

Pomembno je, da struktura kurikuluma omogoča učencem svobodo v iskanju in raziskovanju. To se začne že v predšolskem obdobju z obilico proste igre, ki se mora prenesti tudi v šolsko obdobje. Skozi odraščanje pa se le ta nato postopoma preoblikuje v raziskovanje lastnih interesov in zanimanj. Raziskovanje, ki izhaja iz lastne iniciative in zanimanja, nosi mnoge značilnosti proste igre. To poudarja pomen personaliziranega kurikuluma, ki se prilagaja individualnim potrebam učencev. 

Prosta igra in personaliziran kurikulum gresta z roko v roki: prepoznavanje in spodbujanje pomena proste igre je temelj, ki mora biti prisoten v vsakem izobraževalnem okolju. Bolj kot se bomo kot družba zavedali njenega pomena, bolj bomo razumeli, kako pomembno jo je ohraniti tudi v tekom šolanja ter jo nato zavestno in namensko počasi pretvarjati v raziskovanje lastnih zanimanj učencev. 

Prehod od proste igre do ciljnega raziskovanja lastnih zanimanj ni samo naraven proces, ampak tudi ključen za razvoj mnogih prej naštetih kompetenc.

Iz tega sledi, da mora kurikulum omogočati tudi razvoj interesov v zadostni globini ali širini. In nazadnje, pomembno je, da kurikulum spodbuja sodelovanja na vseh ravneh:

  • med učenci različnih starosti,
  • med učenci in učitelji ter različnimi strokovnjaki,
  • med šolo in širšo skupnostjo.

Vendar pa velja: če želimo raznolik kurikulum, ki omogoča najrazličnejša sodelovanja in raziskovanja, bomo morali spremeniti načine ocenjevanja učencev oziroma njegovo standardizacijo. 

Trenutni sistem standardiziranega ocenjevanja ne omogoča učinkovite integracije drugačnega kurikuluma, ker omejuje prilagodljivost in raznolikost učenja.

OCENJEVANJE UČENCEV

Koristi in omejitve standardizacije

Standardizacija je marsikje zaželena in prinaša napredek. Primeri, kot so enotno poimenovanje zdravilnih učinkovin, uporaba črtne kode na izdelkih v trgovinah, standardizirani prehranski označevalci na živilih in enotni prometni znaki, so le nekateri izmed primerov, kjer je standardizacija izboljšala učinkovitost in varnost.

V izobraževalnem sistemu pa je potreben ponoven premislek o obsegu in načinu standardizacije. To velja tudi za ocenjevanje učencev. 

Trenutni sistem standardiziranega ocenjevanja ne upošteva individualnih razlik med učenci in njihovih raznolikih interesov, kar med drugim omejuje dosego nekaterih ciljev, zapisanih v Uradnem listu:
zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika; 
omogočanje vzgoje in izobraževanja, ki ustreza stopnji razvoja posameznika; uveljavljanje možnosti izbire na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja; idr.

Poleg tega so standardizirani testi pogosto usmerjeni v pridobivanje visokih ocen, kar postane cilj sam po sebi. To lahko vodi do povečanega stresa, anksioznosti in nervoze med učenci. 

Z namenom hitrejšega ocenjevanja se (nacionalni) testi sestavijo tako, da imajo enoznačne odgovore oziroma omejene možnosti odgovorov, da je poprava testov kar najhitrejša. Odgovori postanejo ali pravilni ali napačni, izgubijo pa se kompleksnost in mnogi odtenki razmišljanja. 

Ker so (nacionalna) testiranja in izpiti tako pomembni, se bo pripravam namenilo veliko časa. Ker želijo učitelji učence na teste kar najbolje pripraviti, bodo omejili nabor načinov poučevanja. Načini testiranja slej kot prej vplivajo tudi na sam kurikulum. 

Zelo težko bodo učitelji nudili čas in prostor za zanimanja, preizkušanje in raziskovanje, če je način testiranja jasno določen in je potrebno veliko vaje na točno določen način.

Ocenjevanje in njegove omejitve

Številčne ocene pogosto nudijo le površen vpogled v učni proces, saj omogočajo hitro, a nekritično primerjanje. Ena sama številka ne more ponazoriti kompleksnosti procesa učenja, kar poudarja misel Elliota Eisnerja:

“Ni vse, kar je pomembno, merljivo, in ni vse, kar je merljivo, pomembno.”

Ob razmišljanju o mojemu šolanju se ne spominjam, kaj točno so predstavljale moje pridobljene ocene ali kakšno znanje so zajemale. Danes vidim zgolj ocene ob zaključku leta, ki jim ne znam pripisati usvojenega znanja ali napredka.

Nasprotno pa še danes zelo dobro vem, kakšne izzive sem premostila in na katerih veščinah sem (nezavedno) gradila med pripravo raziskovalne naloge v srednji šoli. Kje vse sem iskala za znanjem, kako sem pisala različnim astronomskim društvom, kako sem merila sence in računala kote… Čeprav pri raziskovalni nalogi ocena ni bila v ospredju; fokus je bil drugje. 

To izpostavlja, da bi moral biti fokus šolanja na učenju, ustvarjanju in napredku, in ne zgolj na končnih ocenah. 

Za ocenjevanje obstaja mnogo alternativ številčnim ocenam, ki lahko bolje prikažejo učenčev napredek. Lahko gre za daljše spise ali poročila, portfolio, končne izdelke, sodelovanje v razpravah, samoocenjevanje, vrstniško ocenjevanje, dnevniške vnose za sledenje napredku, izvedene laboratorijske vaje, itd.

Ocenjevanje bi moralo služiti temu, da učence motivira – omogočati bi moralo konstruktivno povratno informacijo, zaradi katere bodo hitreje, učinkoviteje in lažje napredovali v smer, ki so si jo zastavili. Proces bi moral vključevati tako postavljanje ciljev kot refleksijo dosežkov. 

Pravilno izvedeno ocenjevanje lahko pomaga učencu prepoznati lasten napredek in vrednotiti prehojeno pot. V idealnem primeru spodbuja tudi konstruktivno primerjanje z vrstniki, kar krepi komunikacijo, razmišljanje in presojo.

Redki so primeri tekom mojega šolanja, ko je ocenjevanje služilo konstruktivnemu primerjanju z drugimi. V živo se spomnim laboratorijskih vaj na fakulteti, ko smo s sošolci željno razpravljali o naših ugotovitvah, kako razmišljamo, kako si zadeve razlagamo ter si glede na diskusijo ustvarili mnenje in zaključke.

Ocenjevanje ne sme biti končni cilj, temveč del vsakodnevnega učnega procesa, ki motivira, spodbuja in pomaga učencem razumeti njihov potencial, da vidijo, česa so sposobni ter možnosti, ki jih pridobljeno znanje ponuja. 

Temeljno (osnovno) znanje

V javno financiranem šolstvu je ključno doseči soglasje o tem, katera znanja naj bi učenci pridobili in zakaj. Potrebno se je dogovoriti o načinih, ki omogočajo pregled nad tem, da šole in učitelji dogovorjeno tudi dosegajo. 

Vprašanje, kaj predstavlja osnovno znanje in kdo to odloča, je kompleksno in vedno aktualno.

Zadeva vsekakor ni enostavna. Spomnim se, kakšne izzive smo imeli, ko smo ustvarjali in implementirali t.i. Program za mlade v Zvezi tabornikov Slovenije (ZTS), največji mladinski organizaciji pri nas.

Program temelji na treh stebrih: osnovna znanja, interesne in izbirne dejavnosti. Priprava programa je sprožila burne razprave kaj osnovno znanje je in kdo to določi. Dojemanje posameznikov, kaj osnovno zanje je, je bilo zelo raznoliko. 

Kar nam je v procesu pomagalo je, da smo na osnovni program pogledali širše, holistično in z neprestano mislijo na taborniško vizijo in taborniške vrednote. 

Proces postavitve Programa za mlade je bil dolgotrajen proces. Transformacija obsežnih kurikulumov v izobraževalnem sistemu bo obsežen in zahteven proces. A ne nemogoč in vsekakor nujen. 

Določanje osnovnega znanja zahteva širši diskurz in konsenz.

Največja napaka, ki jo lahko naredimo je ta, da določitev osnovnih znanj (učni načrti, kurikulumi), nastane “zgoraj”, pri odločevalcih. Proces določitve osnovnega znanja mora potekati od spodaj navzgor, v ve fazah, z jasno določenimi odgovornosrmi vseh deležnikov. 

V proces morajo biti vključeni vsi izvajalci programa (vsi učitelji), ravnatelji, predstavniki neformalnega izobraževanja, predstavniki nefinanciranih oblik šolanja, širša zainteresirana javnost ter na koncu ekipe na ministrstvu, ki so sprva zadolžene za zbiranje in analizo podatkov.

Na tem mestu naj poudarim še to, da cilj šol ni poučevati le osnov. Gre za to, da določimo temeljna znanja, za katera želimo, da jih usvojijo vsi učenci. 

VLOGA IN POMEN RAVNATELJEV

Nikakor ne smemo pozabiti na pomembno vlogo, ki jo imajo ravnatelji šol.

Ravnatelji so vodje, katerih vloga je, da prvič – predstavljajo in širijo vizijo šole, ter z besedami in dejanji spodbujajo, da ta vizija postane skupna vrednota vseh deležnikov; da jo ponotranjijo in ji želijo slediti. 

In drugič – njihova odgovornost je zagotoviti, da imajo učitelji, učenci in ostali zaposleni dostop do potrebnih virov, podpore in veščin za uresničitev te vizije.

Šola se lahko in se bo prilagajala spremembam. Ravnateljeva zagotavlja, da so spremembe in prilagoditve zavestne ter v skladu z vizijo šole.

Naloga ravnateljev je, da vzpostavijo okolje, v katerem bodo lahko deležniki svojo vlogo opravljali najboljše možno. Kjer se vsak deležnik počuti cenjenega in spoštovanega. To vključuje skrb za dobro počutje vseh v skupnosti, zagotavljanje možnosti za napredek in ohranjanje pozitivnega vzdušja. 

Zavedajo se, da njihova primarna naloga ni ta, da kot šola dosežejo najboljše rezultate, ampak ta, da zgradijo močno skupnost.

Kultura šolske skupnosti

Vsaka šola razvija svoj način delovanja skozi protokole, rutine, rituale in navade, ki niso vedno sistemsko določene. Šole pogosto prakse ohranjajo iz tradicije. Problem nastane, ko šole izvajajo protokole, rutine in rituale iz navade, brez zavedanja o tem, zakaj so nekoč davno te navade bile sprejete in čemu so služile.

Tamsyn Imison v svoji knjigi poudarja, da je za uspešno transformacijo šole potrebno pod vprašaj postaviti obstoječe prakse, ki jih ima šola in razviti nove, ki uspešno podpirajo vizijo in cilje šolanja. 

Temelj dobro delujoče skupnosti je jasna vizija, ki ji sledi soglasje in dogovor o metodah za doseganje ciljev. Pomembno je zavestno graditi občutek pripadnosti in pozitivno vzdušje med vsemi deležniki.    Ravnateljeva naloga je ustvariti okolje, ki spodbuja razvoj skupnosti s takšno kulturo delovanja, ki odraža želeno vizijo.

Vsi deležniki imajo ideje, ki bi jih želeli razvijati, vendar potrebujejo dovoljenje, da idejo spravijo v prakso in vidijo, ali zadeva deluje ali ne. Če je kultura delovanja naravnana na posmeh, sodbo ali neodobravanje napak, posamezniki ne bodo želeli preizkusiti svojih zamisli, bolj kot je kultura naravnana v smer nedopuščanja napak, pa idej ne bodo niti izrazili.

Ravnateljeva odgovornost je opredeliti, kakšno kulturo želijo vzpostaviti v šoli, in nato v pravem tempu uvajati spremembe, ki bodo to kulturo oblikovale in vzdrževale. S tem se omogoča skupnosti, da raste in se razvija v smeri, ki podpira skupne cilje in vizijo izobraževanja.

Zagotavljanje ustreznih prostorov

Tako kot pridelovalcu, ki kmetuje po principih ekološkega kmetovanja ni fokus količina pridelka, ampak kvaliteta okolja, ki omogoča trajnostno kmetovanje, mora ravnatelj šole dajati prednost – namesto temu, kako uspešna je šola – pogojem, ki spodbujajo kvalitetno učenje. 

Pogoji so odvisni od kulture, ki prevladuje v šolski skupnosti in o kateri sem pisala prej, in od skrbi za ustrezno okolje, ki omogoča kvalitetno učenje.

Zato ni vseeno, kakšni so prostori šole. Vplivajo ne samo na počutje ljudi v njih, ampak tudi na kakovost učenja. Kakšne občutke dobiš, če ob vstopu v šolo stopiš v sterilen in neoseben prostor? In kakšen, če stopiš v prostor, poln barv, razstavljenih izdelkov učencev in učiteljev, spodbudnih misli ipd.?

Razporeditev učilnic po predmetih ustvarja ločnice in meje med predmeti, kar daje vtis, da so znanja nepovezana. Razporeditev miz in stolov, usmerjenih proti tabli, dajejo jasno sporočilo, kakšen način predajanja znanja v tem prostoru poteka.

Kako lahko prostori pripomorejo k večji sodelovalnosti med učenci, med učiteljem in učencem? Kako lahko prostori pripomorejo k radovednosti, kritičnemu mišljenju? Kako lahko šolski prostori prispevajo k večji dinamiki in interaktivnosti učnega procesa?  Ravnatelj bo iskal odgovore tudi na ta vprašanja. 

Dobre šole se odpirajo navzven in aktivno sodelujejo s širšo lokalno skupnostjo. Ravnateljeva naloga je določiti stopnjo tega odpiranja in sodelovanja, zagotoviti, da je učenje možno tudi izven šolskih zidov in poskrbeti za priznavanje in kvalitetno spremljanje takšnega učenja.

VLOGA STARŠEV

Če je nekoč bilo šolanje otrok v celoti v domeni staršev ali skrbnikov, je danes šolanje otroka v celoti prenešeno “na tretjo osebo”. Izjema so lahko starši, ki se odločijo za šolanje na domu. Nekateri izmed teh tako prevzamejo bolj aktivno vlogo v izobraževalnem procesu svojih otrok.

Ne glede na način šolanja imamo starši pomemben vpliv na to, kako naši otroci dojemajo šolanje, izobraževanje in ljubezen do učenja. Kot starši imamo odgovornost, da svoje otroke opazujemo in priznavamo kot individualne osebe, pri tem pa spoznavamo njihova zanimanja, navdušenja in načine preživljanja prostega časa. Te informacije je pomembno deliti z učitelji, saj kot starši najbolje poznamo svoje otroke in lahko tako pomagamo učiteljem, da jih bolje razumejo.

Naša vloga vključuje posvečanje pozornosti razvoju otroka kot osebe, in ne zgolj njegovemu šolskemu napredku. Pomembno je, da se doma osredotočimo na razvoj kompetenc, ki jih štejemo za pomembne, in podpiramo otrokovo počutje ter misli skozi njegovo šolsko pot. To vključuje tudi spodbujanje, podporo in iskren interes razumeti njegovo videnje, razmišljanja in dojemanja sebe, drugih, šole in sveta okoli nas. 

KAKO iz točke A v točko B?

Če sem do sedaj pisala, kaj je problem trenutnega stanja našega šolanja in kakšno šolstvo bi bilo optimalno, pa se sedaj odpira še glavno vprašanje: kako priti iz današnjega stanja v stanje, ki si ga želimo?

Kljub temu, da teoretični načrti pogosto obetajo, se v praksi soočamo s številnimi izzivi pri implementaciji novih pristopov.

Po svetu obstajajo različne uspešne prakse, ki dokazujejo, da je mogoče ustvariti izobraževalne sisteme, kjer učenci razvijejo ljubezen do učenja, prepoznajo svoje močne točke in jih nadgradijo. Ti sistemi pogosto temeljijo na prilagodljivosti učiteljev in šolskega vodstva, ki ob upoštevanju standardiziranega testiranja najdejo načine za spodbujanje individualnih potencialov učencev.

Po svetu obstajajo različne uspešne prakse, ki so pokazale, da dosegajo osnoven namen šolanja. Prakse so si med seboj zelo različne, vsem pa je skupno to, da učenci razvijejo ljubezen do učenja, odkrijejo svoja močna področja, ki jih nato tudi razvijajo. Ti sistemi pogosto temeljijo na prilagodljivosti učiteljev in šolskega vodstva, ki ob upoštevanju standardiziranega testiranja najdejo načine za spodbujanje individualnih potencialov učencev.

Naj naštejem nekaj primerov, z namenom, da se opazi raznolikost pristopov.

Rita Pierson, dolgoletna učiteljica in izobraževalna aktivistka, v svojem navdihujočem TED govoru poudarja pomen odnosov v izobraževanju in govori o svojem pristopu, ki temelji na vzpostavljanju pristnih odnosov z učenci, s poudarkom na zaupanju, razumevanju in visokih pričakovanjih. 

Ron Clarck šola v Atlanti, ki jo je ustanovil Ron Clarck, je znana po svojem dinamičnem pristopu, ki združuje visoke akademske zahteve z živahnim in inspirativnim učnim okoljem. Način poučevanja vključuje glasbo, ples in igre. Poučevanje je interaktivno, s poudarkom na spodbujanju aktivnega sodelovanja učencev, kritičnega mišljenja in sposobnosti reševanja problemov. Poseben poudarek je na razvoju vodstvenih veščin in socialne odgovornosti med učenci. Učitelji stremijo k gradnji trdnih vezi med učitelji in učenci ter vzpostavitvi pozitivne šolske kulture.

Khan Academy in Montessori pristop si delita temeljno filozofijo, ki zagovarja individualizirano učenje in podpira učenčevo avtonomijo pri raziskovanju lastnih interesov. Oba pristopa prepoznavata edinstvene potrebe vsakega učenca, omogočata prilagojeno hitrost učenja in dojemanje snovi, s čimer spodbujata globoko razumevanje in trajno znanje. 

Medtem ko Montessori pristop to dosega v fizičnem učnem okolju s pomočjo posebej oblikovanih učnih materialov in svobode pri izbiri aktivnosti, Khan Academy ta načela prenaša v digitalni svet, kjer interaktivne učne poti in video vsebine omogočajo učencem, da sledijo lastnim interesom in napredujejo po svojem tempu. Oba sistema tako rušita tradicionalne okvire šolskega učenja, poudarjata pomen samostojnega raziskovanja in dajeta učencem orodja ter svobodo, da postanejo aktivni udeleženci v lastnem izobraževanju, kar vodi do bolj zavzetega in smiselnega učenja.

Tudi v našem prostoru najdemo nekaj alternativ tradicionalnemu modelu poučevanja. Tukaj naštejem tiste, ki so z dobrim delom in uspešnostjo pritegnili mojo pozornost:

OŠ Montessori deluje po pristopu montessori. V šoli ne poznajo tradicionalnega frontalnega predajanja znanja, otroci so združeni v triade, nimajo tradicionalnih predmetov in v učilnicah ne boste našli tipične postavitve miz, stolov in tabel.

OŠ Lila se fokusira na celosten razvoj otrok. Njihovi razredi so manjši, ne uporabljajo avtoritativnih pristopov, učencem pa želijo nuditi šolanje, kjer lahko razvijajo telo, um, čustva in voljo. Sledijo filozofiji, da učenje poteka v štirih fazah: vzpostavitev navdušujoče klime, usmeritev energije v pozornost, neposredno izkustvo in deljenje izkušenj. 

Obe šoli imata subvencioniran program s strani države, njun kurikulum pa je javno veljaven. Kljub drugačnim pristopom šoli uspešno dosegata vse predpisane učne cilje. 

Če sem v mednarodnem prostoru omenila Khan Academy, si želim v našem prostoru izpostaviti Astra.si, ki je namenjena učenju matematike. Poleg brezplačnih lekcij omogoča še osebnega matematičnega AI tutorja, ki ti v realnem času odgovarja na tvoja vprašanja in te vodi čez proces učenja, da razumeš in uspešno rešiš zastavljene matematične probleme ter MaturaAI, ki ti pomaga s pripravami na maturo iz matematike. 

Potem pa so tukaj še skupnosti, ki so nastala s sodelovanjem učiteljev, vodstva, staršev in učencev, ki imajo status šolanja na domu. Te skupnosti imajo različne pristope in način dela. 

Teh skupnosti  je veliko, naj tukaj izpostavim tiste, katerih delo sem spoznala ter z njimi preživela tudi nekaj časa, da sem podrobneje spoznala njihovo delo: SNU Samorog Ljubljana, Gozdalnica Ljubljana, Kajžica Kranj. Učenci svoje usvojeno znanje preverijo z izpiti ob koncu šolskega leta na eni izmed tradicionalnih osnovnih šol. Kljub svojim načinom delovanja učenci uspešno dosegajo predpisane učne cilje.

Izpostavljeni primeri dokazujejo, da alternativni pristopi k izobraževanju lahko uspešno služijo ciljem šolanja. Kljub temu se pogosto soočamo z omejitvami, ki jih nalagajo trenutni učni načrti in kurikulumi. 

Postavlja se vprašanje:

če učenci kljub drugačnim pristopom dosegajo današnje predpisane standarde, zakaj potem omejujemo in zaviramo drugačne pristope od tradicionalnega poučevanja?

Prav je, da odstavek namenim tudi učiteljem, ki znotraj trenutnega šolskega sistema ustvarjajo dobro učno okolje za učence; jih navdušujejo, motivirajo, uporabljajo drugačne pristope in v vsakem izmed učencev iščejo najboljše. Mnogo teh učiteljev žal ni poznanih širši družbi. Naj tukaj delim povezavo do mnogih zgodb, ki prikazujejo, kaj vse lahko ustvarijo posamezniki znotraj trenutnega šolskega sistema; ter zgodbo dr. Uroša Ocepka, katerega dobro delo so prepoznali tudi pri fundaciji Varkey – globalni dobrodelni organizaciji, ki se zavzema za izboljšanje statusa poklica učitelja ter zagotavljanje kakovostnega izobraževanja za vse otroke, ne glede na njihove okoliščine. Vsako leto podeljuje nagrado Global Teacher Prize.

Kaj nam ti primeri povedo o kurikulumu in načinu poučevanja?

Z zgornjimi primeri vidimo, kako vodstvo s trdno vizijo in učinkovitim upravljanjem lahko ustvari izobraževalne skupnosti s kulturo in vrednotami, ki se razlikujejo od tistih v tradicionalnih šolskih sistemih. 

Kot sem že omenila, mora izobraževalni sistem vzpostaviti okolje, v katerem se bodo učenci želeli učiti in se bili zmožni učiti. 

Da lahko to dosežemo, moramo upoštevati naslednje:

  • Ključna naloga izobraževalnega sistema mora biti ta, da ustvari pogoje, v katerih se bodo učenci želeli učiti in se bili zmožni učiti. Vse ostalo mora biti narejeno z mislijo na to. 
  • Učiteljeva vloga je ta, da facilitira učenje učencev. To bo lahko naredil z prehajanjem v različne vloge, z različnimi načini poučevanja in z različnimi metodami ocenjevanja, ki so fokusirani na učencev napredek in doseganje njegovih individualnih ciljev.
  • Vloga ravnatelja je, da šola ponuja prostor,  kjer lahko učitelji izpolnjujejo in dosegajo svojo vlogo. Da gradi kulturo šolske skupnosti ter z besedami in dejanji živi vizijo šole, s katero se lahko identificirajo učenci, učitelji, starši in lokalna skupnost. 
  • Vloga odločevalcev pa je, da ustvarijo pogoje, pri katerih bodo ravnatelji lahko izpolnili svojo vlogo.  

Iz tega sledi, da se na odločevalski ravni ne potrebujejo ukvarjati s tem KAKO se bodo določene teme učile in kako se bodo ocenjevale.

Naloga odločevalcev je, da omogočijo ravnateljem postaviti okolje, v katerem si bodo učitelji upali prevzeti vlogo in s tem odgovornost, ki bi jo naj opravljali ter jih pri tem kar najbolj podprli. 

To pomeni minimalizacijo birokracije in tehten premislek v sodelovanju z ravnatelji in učitelji, kaj točno želimo spremljati na državnem nivoju, kaj za kvalitetno opravljanje svojega dela potrebujejo učitelji in kaj za kvalitetno opravljanje svojega dela potrebujejo ravnatelji. Pomeni, da odločevalci gradijo okolje in kulturo, v kakršni bo delo šol lahko cvetelo. 

Kaj lahko naredimo posamezniki?

Vsak izmed nas ima možnost prispevati k spremembam v izobraževanju na tri načine. Lahko: 

  1. pritiskamo na odločevalce,
  2. delujemo znotraj obstoječega sistema ali 
  3. se vključimo v iniciative izven formalnega izobraževalnega sistema.

Pristop, da se “itak ničesar ne da spremeniti” mi je tuj in nesmiseln. Spremembe so možne, če se zavedamo naše moči in odgovornosti za njihovo uresničitev. Začnemo lahko tam, kjer smo: kot starši, učitelji, ravnatelji, neformalni izobraževalci ali odločevalci.

Starši lahko vplivamo na to, kako naši otroci dojemajo šolanje, spodbujamo njihovo radovednost, optimizem in navdušenje ter jih usmerjamo k raziskovanju interesov in razvijanju potencialov.

Si v vlogi učitelja? Kaj lahko narediš, da bodo učenci pozitivno vrednotili šolanje, kaj lahko narediš, da bodo učenci v šoli ohranjali radovednost, optimizem, navdušenje, raziskovali svoje interese, razvijali svoje potenciale in želene kompetence?

Si v vlogi ravnatelja? Kaj lahko narediš, da bo učiteljem lažje izvajati svoje poslanstvo, da bo šola prijazen kraj za vse prisotne, da bo šola prostor radovednosti, optimizma, navdušenja, varnosti?

Neformalni izobraževalci lahko prispevamo k ohranjanju radovednosti učencev, raziskovanju interesov in razvijanju potencialov, smo vzor, mentorji, inštruktorji, zaupniki ter ozaveščamo prepletenost in povezanost znanj in veščin ter njihovo povezanost z realnim življenjem. 

Si v vlogi odločevalca? Kaj lahko narediš, da bo šolstvo lahko bolj enakovredno sledilo ciljem, ki jih imamo zapisane v uradnem listu RS? Kaj lahko narediš, da bodo ravnatelji lažje opravljali svoje poslanstvo?

Že majhne spremembe lahko vodijo do velikih premikov. Zato lahko začnemo z malim. Bodimo spoštljivi, a bodimo glasni. Ker zgolj reforme ne bodo dovolj. Naš sistem ne potrebuje reform. Potrebujemo transformacijo. 

Če bereš te vrstice, imaš zelo verjetno tudi ti oblikovana svoja mnenja glede našega šolskega sistema. Naj te povabim, da jih javno izraziš. Da začnemo o tej temi govoriti ter bomo pri tem opaženi in slišani. Omeni me na socialnih omrežjih v tvojih objavah ali storijih na to temo, lahko pa mi tudi pišeš na jona@jonamarkova.com! Veselim se vseh debat in diskusij!

Zapisano marca 2024.

Viri in literatura

Mnogo idej za ta članek sem črpala od ljudi, njihovih del in njihove zapuščine: Simon Sinek, Sir Ken Robinson, Guy Claxton, Sam Chaltain, dr. Peter Gray, Tim Brighouse, dr. Alison Gopnik, Robert Baden Powell, Maria Montessori, idr.

Priporočeno branje:

Kako sem povezana z izobraževalnimi sistemi?

O izobraževalnih sistemih razmišljam že vse od srednje šole, ko sem prvič ozavestila, da me način izobraževanja omejuje. Kljub temu sem se po zaključeni gimnaziji vpisala na fakulteto, kjer mi je način izobraževanja bolj ustrezal, kasneje pa vpisala še podiplomski študij. 

Z raznolikimi izkušnjami na področju neformalnega izobraževanja sem raziskovala različne pristope in metode dela. 

Kot aktivna članica največje mladinske organizacije, kjer kot prostovoljka delujem že od svojega 15. leta, sem imela možnost delati z otroki in mladimi v najrazličnejših oblikah. Nekaj od teh:

  • S skupino otrok smo se osem let dobivali 1x tedensko, zanje sem načrtovala in izvajala tedenska srečanja.
  • Načrtovala in izvajala sem različne učne izkušnje: desetdnevna taborjenja za otroke in mladino, večdnevne tečaje, vikend delavnice in najrazličnejša predavanja za spoznavanja z različnimi tematikami. 
  • 3 leta sem bila strateginja in članica izvršnega odbora pri Zvezi tabornikov Slovenije, kjer sem skrbela za celoten ustroj nacionalnega izobraževanja mladih. Postavili smo nov izobraževalni sistem, tekom let sem vodila skupino 100 prostovoljcev, ki so skrbeli za najrazličnejša usposabljanja mladih. 
  • V skupini treh smo za ZTS izvedli celoten postopek diskurza in oblikovanja kazalnikov kakovosti, ki posameznim enotam pomagajo ovrednotiti njihovo delo. 

Ko sem postala mami, sem se še bolj zavedala pomena izobraževlanih sistemov. Začela sem raziskovati montessori pristop, se učiti o izobraževalnih sistemih drugje po svetu in iskati primere dobrih praks, vse z namenom, da nekoč najdem kar najboljšo obliko šolanja za moja sinova.