Mit, ki kroži v produktivnostni sferi, pravi, da je konsistenca vedno boljša in bolj pomembna od intenzitete.
Torej, vedno je boljše in več vredno to, da ti tekom daljšega časa daješ v neko stvar nekaj energije, nekaj svojega časa in nekaj svoje pozornosti. In ker to delaš konsistentno, boš na dolgi rok dosegla velike rezultate. In ta konsistenca bo vedno boljša od tega, da v danem trenutku vložiš veliko količino energije, pozornosti, časa, veliko truda v neko stvar, da jo delaš intenzivno. Drži ali ne drži?
Gre za dva različna pristopa in najbolje je, če znaš hitro in učinkovito preklapljati med obema.
Ni potrebe, da bi vse zadeve bile v obliki maratona, ali počasnega sprehoda iz Goričkega v Piran. Vmes lahko izvajaš šprinte, da čim prej prideš do avtobusne postaje ali še odprte trgovine, se spočiješ in nato nadaljuješ pot.
Drži pa tudi to, da ne moreš ves čas samo šprintati. To te pripelje do tega, da slej kot prej nekje obležiš. A če ne moreš šprintati ves čas, še ne pomeni, da kdaj pa kdaj ni smiselno obuti športne čevlje in dati v šesto prestavo.
Konsistenca vs. intenziteta pri pisanju knjige
Odločila si se napisati knjigo.
Konsistenca – vsak dan boš pisala pol ure in to je to. Vsekakor delaš napredek. Če pišeš eno leto vsak dan, boš po 365 dneh imela spisanega precej materjala.
Intenziteta – za en vikend se zapreš v prijeten apartma in pišeš kot da bo konec sveta. Po enem vikendu boš imela ogromen napredek, veliko večji kot če pišeš vsak dan le pol ure, a tudi izčrpanost bo temu primerna.
Kratka obdobja visoke intenzitete, po katerih poskrbiš za daljše obdobje počitka, je smiseln in velikokrat zelo primeren način, da želen projekt pripelješ do konca.
Ni samo enega, pravega načina. Kot ni samo ena ali druga skrajnost – tu so še vse vmesne nianse.
Različna življenjska obdobja preferirajo različen pristop
V različnih življenjskih obdobjih je lahko določen pristop lažje izvajati kot drugega.
Preden sem dobila otroke, sem bila sama človek intenzitete. Sedaj, z dvema majhnima otrokoma, pa si ne morem privoščiti takšne intenzitete kot nekoč.
In tako me je drugo življenjsko obdobje naučilo:
- kako izvajati krajše časovne intervale visoke intenzitete; kako se lahko pripravim, da se hitro sinhroniziram z nalogo in čim hitreje dosežem globok fokus in
- kako iz intenzitete presedlati na konsistenco; kako stvari izvajati malo po malo. Da je to bolje kot nič, čeprav takšen način mogoče ni vedno najbolj učinkovit.
Ljudje imamo preferenčni način delovanja in dobro je, da se tega zavedaš. Da veš, kako deluješ bolje, kdaj si učinkovitejša. In da, ne glede na življenjsko obdobje, iščeš načine, kako preferenčno izbiro čim večkrat in čim bolj uspešno vpeljati v svoje življenje.
Ravno tako pa je za dvig osebne učinkovitosti enako pomembno tudi to, da se naučiš čim bolje funkcionirati tudi v delovanju, ki ni tvoja preferenčna izbira. Da ugotoviš zase, kakšna orodja in sisteme potrebuješ, da se boš lahko premikala naprej in bila pri tem kar najbolj učinkovita tudi v situacijah in okolju, ki ti ne omogoča tvojega optimalnega delovanja.